Seveda niso vsi trije v omenjenih klubih pustili enakega pečata, saj sta Figo in Nedved igrala še za nekatere ostale evropske velikane, medtem ko je Maldini celotno kariero posvetil samo rdeče-črnim, a nedvomno so bili vsi trije nogometne ikone zadnjega obdobja, ki bodo z zlatimi črkami zapisani v zgodovino.

"Mislim, da sem naredil dovolj. Želim se posvetiti družini, saj je tudi moja žena že nekoliko utrujena od vsega skupaj. Zahvalil bi se vsem soigralcem in navijačem, ki so mi na moji poti stali ob strani. Odhajam povsem miren, ker vem, da sem dosegel velike stvari," je letos konec maja ob zaključku italijanskega prvenstva slovo napovedal Pavel Nedved. A poleti bi to odločitev kmalu preklical. V dneh, ko je pustil vse ob strani, se je namreč v njem znova prebudila ljubezen do igre, kateri je posvetil vse življenje. Ko je na svoj naslov prejel še nekatere mamljive ponudbe, ki so obenem ponujale tudi igranje nogometa z nekoliko manj stresa, povratek ni bil daleč. Nekaj časa se je sicer omenjal celo senzacionalen podpis pogodbe z Interjem, a je trener Jose Mourinho hitro razjasnil, da zgodba o "blondincu" nima realne osnove. Nedveda so mnogo bolj privlačili eksotični izzivi, ki jih je imel na mizi. Tako so ga snubili Notts City, visokoleteči angleški nižjeligaš s Svenom Goranom Erikssonom na čelu, galaktični Los Angeles Galaxy iz ameriške profesionalne lige MLS in "šejkovsko" bogati Al-Ahly iz Bližnjega vzhoda. Med premišljevanjem, ali bi ali ne, je na koncu odtehtala družina in prejšnji teden je češki nogometni velikan dokončno potegnil črto pod nogometno kariero: "Odločil sem se, da ne sprejmem nobene od ponudb, ki sem jih dobil v zadnjih tednih, s čimer dokončno končujem vse špekulacije o nadaljevanju kariere. Sedaj bodo vsega časa, ki ga imam na voljo, deležni moja družina, moja žena in moji otroci."

Ljubiteljem najpreprostejše igre na svetu tako ostajajo le spomini in številni posnetki odličnih iger neutrudnega Čeha, ki je vse skupaj nadgrajeval s prefinjenim tehničnem znanjem. Bogato kariero je začel v rodni deželi dobrega vojaka Švejka, kjer se je preizkusil pri celi vrsti različnih klubov. Prvič je nase opozoril na evropskem prvenstvu leta 1996, ko se je z reprezentančnimi soigralci presenetljivo uvrstil celo v veliki finale, a je bil tam boljši "Elf" Bertija Vogtsa. Po končanem prvenstvu je že sklenil ustni dogovor s PSV, toda kaj kmalu je prišla še ponudba Lazia, ki je v tistem času gradil veliko evropsko ekipo, in Nedved ni preveč težko požrl dane besede Nizozemcem. Pri sinje-modrih iz Rima je začel svoj pohod med največje z zmagovalnim zadetkom v zadnjem finalu pokala pokalnih zmagovalcev, ki je bil leta 1999 ukinjen.

Dve leti kasneje je iz Juventusa k Realu iz Madrida odšel Zinedine Zidane, velik del bogate odškodnine za Francoza pa je Stara dama vložila ravno v Nedveda, ki je v Torinu povsem zablestel. Juve je pod njegovim poveljstvom prišel do štirih naslovov državnega prvaka ter pomembno krojil vrh tudi v ligi prvakov. V sezoni 2002/03 je bil celo v finalu tega tekmovanja, a na vse skupaj ima Nedved še danes precej grenke spomine. Zaradi nespametnega prekrška v zadnjih minutah polfinala, ko je bilo že vse odločeno, je dosegel kvoto dovoljenih rumenih kartonov, zaradi česar v finalu proti Milanu ni smel igrati in Juventus je brez idejnega vodje ostal brez prestižne lovorike. Boleče rane si je ob koncu leta 2003 celil s prestižno Zlato žogo, s katero bo za vedno vpisan med največje nogometaše vseh časov.