Gre za mestno skupnost, ki je etnično izredno pestra in v kateri prevladujejo turški priseljenci. Ti so večinoma že del druge generacije priseljencev in imajo nizozemsko državljanstvo. A kljub izjemni kulturni raznolikosti in stopnji integracije soseska ni na preveč dobrem glasu. Nemalokrat sem ob omembi imena naselja slišal komentar: "Ali res živiš tam, v tem getu? Je res tako nevarno?"
To ne bi moglo biti dlje od resnice, saj se redkokje drugje v Amsterdamu človek počuti varneje. Predvsem pa lažje zadiha. Pred teboj se ne valijo trume turistov. Četrt je tudi sicer ena najbolj mirnih, saj v njej ni mnogo barov, nočnih klubov, diskotek in rdečih izložb. Tisti, ki tam živimo, se pogosto šalimo, da gre za spalno sosesko. Ko hodiš po glavni ulici Bos en Lommerweg do Bos en Lommerplein, (tržnice), ne srečaš prav veliko (belih) Nizozemcev, a v tem se priseljenske soseske večjih metropol ne razlikujejo dosti.
Nobene nevarnosti ni, da bi v soseski naletel na kako organizirano tolpo, v njej ni nobenih rasnih napadov, v glavnem je atmosfera zelo sproščena: slikovite barvne obleke, čapske frizure, posedanje na ulici, pitje kavic in uživanje turških jedi. Ta kulturna pestrost ponuja tudi marsikaj zanimivega: v turški pekarni dobiš odličen kruh (kar ne velja za nizozemski kruh), kvalitetno meso se dobi pri maroških mesarjih, okusno in neumetno zelenjavo in sadje pa na njihovi lokalni tržnici. Povrhu vsega so priseljenci izjemno prijazni. Lahko bi rekli, da je življenjski standard v marsikakšnem oziru celo višji kot drugod, čeprav spada soseska med revnejše predele mesta.
Mestne četrti v Amsterdamu delujejo kot mesto v mestu, so samozadostne. Kljub neverjetni etnični raznolikosti celotnega Amsterdama - mestne oblasti se rade pohvalijo, da je registriranih več kot 160 različnih nacionalnosti, kar je več kot v New Yorku - pa strukture sosesk ostajajo etnično homogene. Mnogo sosesk ostaja zgolj priseljenskih in še v njih dominira ena etnična skupina (Bijlmer - Surinamci, Bos en Lommer - Turki, Osdorp - Maročani itn.), druge so zgolj nizozemske (center, Amstelvein), spet tretje so soseske z mladim kreativnim razredom (Jordan), le za vzhod bi lahko rekli, da je v njem struktura prebivalstva izjemno pomešana.
Ta segregirana narava četrti priplava najbolj na površje ob uporabi javnega prevoza. Večina mladih in Nizozemcev uporablja kolo oziroma vlak. Znotraj ožjega Amsterdama sta primerna tudi tramvaj in avtobus, medtem ko oddaljene in priseljenske soseske s centrom in preostalimi območji (kamor hodijo delat) povezuje metro (podzemna železnica, ki je večinoma nadzemna). Ko vstopim na metro, se počutim spet domače. Tam namreč ne srečaš nobenega (belega) Nizozemca, sediš zgolj med Arabci in črnci. Rasne meje so podprte z razrednimi mejami. Metro uporablja nižji oziroma nižji srednji razred, kolesa in avtomobile pa preostali prebivalci.
V amsterdamski urbanizem se subtilno vpisujejo različne politike, ki skušajo rokovati tako s priseljenci (intergacija) kot z investicijskimi projekti (različne razredne politike: kako privabiti kapital, razvijati soseske, graditi stanovanja in ugodno ozračje za posel). Sama arhitektura, postavitev raznih zgradb, izraža in podpira nove urbanistične politike.
Prva omembe vredna zgradba je predelana mošeja na Bos en Lommerweg, Mosaik. Na Nizozemskem boste tudi drugod našli ogromno različnih cerkev, ki so predelane v knjigarne, koncertne prostore oziroma kavarne. Cerkve niso preveč popularne, so pa Nizozemci ugotovili, da se jih lahko trži na drugačen način. Torej, dejstvo, da gre za predelano mošejo, še ne kaže na različen odnos do verskih skupnosti. Res je, da so mošejo zaprli, ker je bila preveč politična. Iz nje so naredili kulturni center, v katerem organizirajo koncerte, gostujejo in vadijo gledališke skupine, odprta pa je tudi restavracija z barom.
Prostor deluje precej popularno, zelo svetlo, z dobrim notranjim dizajnom, medtem ko v sami restavraciji praktično ni videti prebivalcev te soseske, vidiš zgolj njene belske stanovalce, Nizozemce. Razlog je predvsem v cenah, ki so glede na standard in v primerjavi s preostalimi restavracijami pač previsoke. Na tak način se privabi drugačna klientela. Druga zgodba je z zaposlenimi - kuharji in natakarji so seveda iz soseske, priseljenci.
Znotraj kulturnega hrama, bivše mošeje, poteka manifestna rasna in razredna ločnica. Za boljše počutje poskrbijo še delavnice za otroke, workshopi, ki jih vodijo razne organizacije, povezane z umetniki. Na delavnicah sodelujejo otroci iz priseljenskih družin. Obiskovalci lahko izdelke otrok (slike) občudujejo med prehranjevanjem. Tako me je ob pitju piva nenadoma zmrazilo, ko sem videl opico, pod njo pa podpis, Mohamed. Takrat mi je kapnilo: to je ta famozna integracija na način umetnosti. Kako fino je nam, opazujemo lahko, kako otroci delajo nekaj kreativnega v soseski, občudujemo njihove izdelke. Le da niti oni niti njihovi starši ne bodo nikoli jedli v tej restavraciji. Res gre za pravo integracijo, lokalne oblasti se na vso moč trudijo, da bi bil videz medkulturnega dialoga čim bolj dizajniran in na očeh. Seveda razstavljen zgolj za beli (nizozemski) pogled.
Naslednja nevralgična točka, kamor se steka največ ljudi, je Bos en Lommerplein. Prostor sestavlja ogromna ploščad, ki jo z vseh strani obdajajo zgradbe. Na njem se raztegujejo tržnica, nakupovalno središče, nekaj restavracij s hitro prehrano (KFC), garaže in lokalna občina. Z arhitekturnega vidika je to gotovo eden najbolj srhljivih pol-odprtih (javnih) prostorov v Amsterdamu. Pod tržnico teče avtocesta, ploščad, na kateri se vijejo stojnice, pa obdajajo visoke zgradbe. V ta kvadratni kompleks lahko vstopiš na dveh straneh, na ploščad te vodijo stopnice. Ko se končno znajdeš na ploščadi, vselej piha, hkrati pa ima človek občutek - ne le zaradi kamer, ampak zaradi steklenih zgradb naokoli - da te nekdo stalno opazuje.
Arhitekturni panoptikon, bi rekel francoski filozof Michel Foucault. Tržnico kot neke vrste javni prostor uporabljajo za komercialne dejavnosti, a vendarle je zgrajena tako, da preprečuje, da bi kdo tam preveč posedal, se družil. Prav tako je v vsakem trenutku tam nekaj redarjev. Vse za varnost občanov. Ali še bolje, vse za njihovo integracijo in boljše počutje.
Vsemu kritičnemu prerezu navkljub pa zaznamujejo sosesko različni prizori, ki pričajo o tem, da je sobivanje različnih kultur mogoče. Tako lahko na isti ulici vidiš mlade, ki se podijo z motorji, in gejevski par, ki se poljublja. Še malo naprej vhod v mošejo, pred katero pozivajo k molitvi. Družinski vrvež, igranje nogometa, posedanje pred hišami... Urbanističnim politikam navkljub ta del mesta še kako diha.
