Sodniška odločitev posega v pravico javnosti do obveščenosti v imenu preprečevanja nastanka težko nadomestljive škode za Ceranija, ker naj bi Dnevnik posegal v njegovo čast, dobro ime in človekovo dostojanstvo.
Javnost zasebnega
Kako razumeti situacijo, ko sodišče prepove objavljanje informacij, ki so sicer javno dostopne v drugih jezikih in večinoma tudi v slovenskem prostoru?
Akademik Slavko Splichal je profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Razlaga, da gre za situacijo, ki je odsev zapletenih razmerij in nejasnih mej, ki obstajajo v sodobnih družbah. "Gre za sprevrženo razumevanje varovanja zasebnosti. Katera delovanja imajo danes v svoji osnovi značaj javnega? In katera delovanja se imajo pravico skrivati za zasebnostjo? Javno delovanje politike ni sporno. Ekonomija se je nekdaj uvrščala v zasebno sfero. Bila je temelj, okoli katerega je nastajala civilna družba. V začetku 20. stoletja se je ta temelj spremenil v nasprotnika civilne družbe. Če danes pogledamo posledice, ki jih imajo odločitve, ki jih sprejemajo posamezniki znotraj ekonomije, vidimo, da je ekonomija v svojem delovanju mnogo bolj javna, kot je javna politika. Ekonomija je postala javni sektor, ki je celo močnejši od politike. Je mogoče šteti nekoga, ki je lastnik velike korporacije, za zasebnika? Mislim, da ne. Odločitve, ki jih ta oseba sprejema, bistveno bolj vplivajo na ljudi kot politika. Dogaja se nekaj, kar je pomembno za množico državljanov ali celo za vse državljane Slovenije. Gre za nekaj, o čemer bi mediji morali poročati in o čemer se mora v javnosti razpravljati."
Medijem se pripisujeta dve simpatični, tradicionalni, štirinožni vlogi. Po eni strani naj bi bili psi čuvaji, prežeč na nepravilnosti vladajočih elit, in po drugi psi varuhi za krivice, ki se zgodijo ljudem. Zato je kopanje med javnimi gredicami dovoljeno. Zasebne so dostopne le na povabilo.
Profesor Splichal definira javne zadeve po formuli ameriškega filozofa, pragmatista Johna Deweya. "Ljudje vstopamo v različne, neštete transakcije. Pomembne za javnost so tiste, v katere ne more vstopiti vsak navaden državljan, vendar pa imajo zanj pomembne in daljnosežne posledice. To je trenutek, ko Dewey pravi, da se oblikuje javnost. Ljudje se zavejo, da se nekaj dogaja. Potem se organizirajo, da se lahko javno razpravlja o dogodkih, ki imajo dolgoročne posledice, a pri katerih ne morejo sodelovati." Tu kot orodje in infrastruktura nastopijo mediji, ki omogočijo svobodo izražanja.
Svoboden misliti
Leta 1999 je zgornji dom angleškega parlamenta izdal eno temeljnih sodb (Reynolds proti Times Newspapers) o svobodi izražanja. V njej je zapisal, da imajo mediji privilegij pri koriščenju svobode izražanja, ko so okoliščine take, da širjenje informacij postane pravica zaradi interesa javnosti. Če obstaja posebni interes, da se izve za določeno mnenje, četudi je to žaljivo do nekoga tretjega in ni mogoče dokazati njihove resničnosti, ga mediji ne glede na to lahko objavijo. "Ko je interes zadosti pomemben, da pretehta potrebo po varovanju ugleda, gre za privilegirano situacijo," je zapisal Lord Nicholls Birkenhead in se skliceval na sodbi iz let 1834 in 1870.
Pravici do svobode misli in izražanja sta eni najstarejših. Na njima se je oblikovala sodobna zahodna družba. V njunem imenu se je bila hladna vojna in zgradila moderna ideja državljanskih in političnih pravic. Ležita kot temelja smrti Martina Luthra Kinga, Ane Politkovske, Kena Sare-Wiwa in zapornih kazni za stotine zapornikov vesti, ki so bili ali so še vedno zaprti, ker so izrazili mnenje, ki ni bilo povšeči nosilcem oblasti. Gre za temelja, iz katerih izvira svoboda in na katerih je zgrajena demokracija.
Svet Evrope to poudarja v svojih resolucijah, Evropsko sodišče za človekove pravice pa to vztrajno piše v svoje sodbe. Ko pride do svobode izražanja mnenj, sodišče vztraja, da bi kakršne koli omejitve ali vsebinske zahteve po dokazani resničnosti izraženih mnenj same po sebi kršile svobodo misli. Britanska lordska zbornica je v že omenjeni sodbi zapisala, da je bistvo sodobne družbe, da lahko vsak čudak ali entuziast reče, kar iskreno misli... Edini test, ki ga dovoli, je ta, da je tisto, kar je izrečeno, iskreno mišljeno. Potem ni pomembno, kako pretirano, neumno ali polno predsodkov je. Kdor koli bi trdil, da je mnenje izrečeno le z namenom, da žali, pa mora neiskreni namen tudi dokazati.
V Ameriki, Avstraliji in na Novi Zelandiji štejejo to stopnjo medijske svobode obveščanja javnosti za splošno pravilo in ne le za privilegij. Ko se na nasprotna bregova postavita svoboda do obveščanja in pravica do zasebnosti, na nemških in evropskih sodiščih tehtajo vsakič znova vsa relevantna dejstva in nato presodijo o upravičenosti omejevanja svobode izražanja. A tudi v nemški in evropski sodni praksi obstaja v dvomu domneva v korist svobode izražanja. Tudi sodišča se namreč zavedajo nevarnosti "učinka utišanja" ("chilling effect"), ki ga lahko sproži že ena sama sodba, ki bi svobodo do izražanja mnenja in obveščanja javnosti potisnila vstran v imenu varovanja zasebnih interesov, ki imajo družbeno relavanten vpliv.
Kar smem je, kar smeš
O tem piše tudi Eric Barendt, profesor medijskega prava iz Londona. V knjigi Svoboda govora (Freedom of Speech) piše o nuji, da uredniki in izdajatelji vedo, da lahko zgodbo, ki je v javnem interesu, raziskana in odgovorno pripravljena, objavijo brez strahu pred sodnim preganjanjem. Barendt vztraja, da morajo sodišča zelo obotavljaje sklepati, da objava ni bila v javnem interesu in da javnost ni imela pravice vedeti, še posebno ko gre za informacije, ki so v polju političnega diskurza.
Dr. Boris Vezjak, predavatelj zgodovine filozofije na mariborski univerzi, je avtor številnih knjig, med drugimi In media res: novinarji med etiko, politiko in kapitalom ter Somrak medijske avtonomije. Pravi, da gre sodno odredbo, ki jo je prejel Dnevnik, razumeti kot obliko cenzure. "O medijski cenzuri kot obliki pritiska na svobodo novinarskega dela lahko govorimo na več nivojih. Pritiski so lahko notranji ali zunanji. Med protagoniste v prvi kategoriji spadajo politika, lastniki, uredniki in novinarji sami. V drugi skupini pa so zunanji posamezniki, ki uspejo svoje pravice uveljavljati na primer skozi sodne odredbe, kot se je to zgodilo v primeru Cerani." Razlaga, da je cenzura včasih sicer lahko upravičena, kot je denimo v primeru sistemske rešitve glede pornografije. "Vendar pa mora biti jasno, da definicija cenzure v novinarstvu ne dopušča veliko prostora za ohlapnost."
Cenzura, gledano z vidika prava, je državno zatiranje svobode izražanja. Širše razumevanje vključuje še privatne institucije in posameznike, ki želijo utišati vsebine, ki jim niso všeč. Robert Atkins, ameriški umetnostni zgodovinar in aktivist, urednik knjige Kultura cenzure (Censoring Culture), piše, da poleg vse večjega vpliva korporacij in zakonov svobodnega trga, ki grozijo in ožijo prostor svobodnega izražanja, hkrati obstajajo tudi moralni zakoni, ki služijo kot podlaga samocenzuri. Vsi se strinjajo, da obstaja. So stvari, ki jih ne bi napisal ali rekel. A vendar so v raziskavi, ki jo je Atkins opravil za namene knjige med pisci in umetniki, vsi zanikali, da bi se kadar koli samocenzurirali.
Dr. Boris Vezjak meni, da je samocenzura v resnici najhujša oblika cenzure. "Verjetno je tudi najbolj razširjena. Gre za primere, ko novinarji ugotovijo, da njihov zapis nekomu, morebiti uredniku, ne bo všeč, in svoje zapise zato avtomatično preoblikujejo v sprejemljivo formo, ker ne želijo tvegati težav, ki bi sledile."
Svetlana Mintcheva v razpravi Notranji cenzor (The Censor Within) pravi, da "kakor je cenzura pogosto zakamuflirana pod rubriko 'zaščita otrok' ali občutljivost do verskih čustev, tako nosi samocenzura masko političnega ravnotežja, spoštovanja občinstva, upoštevanja čustev drugih...".
Vljudno nespodobni
Profesor Splichal sicer opozarja, da je cenzura integralni del vsake komunikacije. "O čemer koli se pogovarjamo, govorimo z nekim premislekom, ki rezultira v naši odločitvi, kaj povemo in česa ne. To delamo iz različnih razlogov. Cenzura ima zelo različne pomene in konotativen pomen zelo variira skozi zgodovino." Samocenzura, je prepričan, ni v ničemer drugačna od drugih oblik družbene cenzure, razen v tem, da ni institucionalizirana. "To, da si nečesa ne upam napisati, ni moj osebni problem, ampak problem družbe, del katere sem. Kajti razlogi niso v meni samem, ampak izvirajo iz okolja. V družbi obstajajo pravila, ki pravijo, da nečesa ne smem. Katera od teh pravil spoštovati in do kašne mere, pa je sila zapleteno vprašanje."
Moto, da ni še nihče dokazal, da je treba življenje jemati resno, se pri odmerjanju besed tako ne zdi najbolj posrečena strategija. Ali vsaj ne primerno resna. Vsled protestov po objavi karikatur preroka Mohameda v danskem tisku in umoru nizozemskega režiserja Thea van Gogha Svet za človekove pravice in generalna skupščina Združenih narodov vsako leto vztrajno sprejemata resolucije "proti žaljenju veroizpovedi". Nevladna organizacija Article 19, ki se zavzema za svobodo izražanja in odpravo kaznivega dejanja razžalitve, opozarja na nepotrebno in neučinkovito restriktivnost teh dokumentov za svobodo izražanja. Hkrati nedoločnost teh resolucij ponuja nevarno podlago za posege držav v svobodo izražanja, ki so sicer v nasprotju z mednarodnimi standardi človekovih pravic.
Letos julija je val zgražanja sprožilo sprejetje zakona o zaščiti otrok v Litvi. Parlament je z visoko podporo zakonu povozil veto, ki ga je vložil litvanski predsednik, in tako sprejel zakon, ki javnim občilom prepoveduje, da bi objavili ali v javnosti širili informacije o homoseksualnosti, biseksualnosti ali poligamiji, ker naj bi te škodovale mladoletnikom.
Kaj torej določa danes, o čem smo obveščeni? "Družbene in etične norme." Odgovor zveni enostavno. Vendar profesor Splichal nadaljuje: "Svoboda izražanja ni absolutna. Omejitve vedno obstajajo. Kant se je zelo vehementno zavzemal za posameznikovo pravico in dolžnost, da kritizira. A je hkrati zahteval, da se to počne na način, kot bi to delal učenjak pred zahtevno publiko. To veliko pove. Ni mu šlo torej za to, da ima svobodo izražanja lahko vsako gobezdalo, ampak gre svoboda takemu izražanju, ki temelji na etičnih kriterijih, ki jih družba sprejema. Velik odmik od tega razmišljanja je nastopil z rumenim tiskom, konec 19., začetek 20. stoletja. Gre za čas radikalnih sprememb, ko časopisi niso več namenjeni le izobraževanju in informiranju, ampak povečevanju dobička. Ko pridemo čez to mejo, je vse le še vprašanje stroškov in dobička. V sodobnih družbah je edina omejitev profit. Če neko izjavljanje prinaša dobiček, so vsi drugi kriteriji irrelevantni."
Končni izkupiček?
Andre Schiffrin, ameriški založnik, 30-letni direktor založbe Pantheon Books, danes pa direktor in ustanovitelj neprofitne založniške hiše The New Press, pravi, da tradicionalno ideje niso bile izpostavljene pričakovanju dobičkonosnosti. Danes so. David Croteau je ameriški profesor sociologije medijev. V knjigi Medijski posel (The Business of Media) piše o nevarnosti, da bodo prihodnje direktorje medijskih podjetij njihovi korporacijski šefi po vsej verjetnosti že zelo zgodaj naučili, da njihova odgovornost leži pri delničarjih in ne pri bralstvu.
V začetku avgusta je javnost osupnila novica o tem, da sta se direktorja dveh največjih medijskih hiš v ZDA, Rupert Murdoch, lastnik News Corp, in Jeffrey Immelt, direktor General Electric, ki ima v lasti MSNBC, dogovorila, da bosta novinarja njunih postaj prenehala s prepirom. Foxov novinar Bill O'Reilly je Keitha Olbermana z MSNBC v medsebojnem obkladanju napadal tudi s (pre)ostrimi besedami glede njegovega plačilodajalca General Electric. Še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je oblak prahu dvignila prepoved objave intervjuja v oddaji 60 minutes na televizijski postaji CBS, v katerem je nekdanji uslužbenec Jeffrey Wigand obtožil podjetje Brown and Williamson Tobacco, da prekriva podatke o škodljivosti tobaka in dodatkih v njihovih cigaretah. Hotelo je biti tako, da je bil glavni lastnik CBS Laurence Tisch tudi lastnik velikega deleža v neki drugi tobačni tovarni, vendar pa začetna namera, da intervju zamolčijo, ni uspela, saj je javni bes prisilil CBS, da je intervju vendarle dala na spored.
Dr. Vezjak pravi, da smo bili v Sloveniji zadnja leta priče predvsem politični cenzuri. "To je izvajal ali jo še vedno izvaja del vladajoče politike. Značilnost novinarske recepcije cenzure je skrajno presenetljiva: med vsemi uredniki, ki sem jih intervjuval, ni niti eden priznal, da v njegovi hiši obstaja ali je obstajala kakršna koli oblika cenzure. Politični prevzemi medijev so že po svoji naravi velikokrat nekaj, kar se taji in izvede poskrivši. Hkrati je cenzuri vrojena lastna neujemljivost: cenzuriranje želi zakriti sam cenzorski poseg. Tudi političnim pritiskom na medije, lastniškim in kadrovskim menjavam je lastna taista neujemljivost. Obstajajo, a ne smejo biti javno priznani. Prav ta gesta pa onemogoča vsakršno substancialno razpravo. Tisti, ki govorijo o cenzuri, postanejo podobni stezosledcem na sledi Jetiju, za katerega nekateri trdijo, da so ga videli, spet drugi pa, da ga sploh ni."
Vrnitev na izhodišče, je prepričan profesor Splichal, lahko ponudi določene rešitve. "Ne smemo pozabiti, da izvorna pravica do izražanja mnenj ni na medijih, ampak na državljanih. Na začetku je bila pravica državljana, da je svoboden, da tiska. Tedaj je to tudi fizično držalo. Kasneje so državljani ostali brez pravice, ki so si jo prilastile medijske korporacije. Če svoboda tiska ni v resnici svoboda državljanov, ampak gre za svobodo korporacij, potem člen o svobodi tiska nima kaj početi v ustavi. Ker ne gre več za svoboščine državljanov. Gre za zlorabo pravice, ki si jo danes prilaščajo korporacije, posamezniki pa jo imajo le v zelo omejeni količini."
Kaj je lahko rešitev?
"Pri časopisih so se ideje o javnih časopisih pojavile konec 19., v začetku 20. stoletja. A takrat se ni moglo več nič narediti. Profit je bil že prevelik motiv. A v ZDA in Nemčiji obstajajo zelo natančni načrti, kako speljati 'podružbenje' tiska. Šlo bi za javno korporacijo, Habermas je ponudil možnost javnega zavoda v Nemčiji. Prepričan je, da bi bilo katastrofalno, če ostanemo brez resnega tiska, kjer bi se razpravljajo in se soočalo različna mnenja."
Streljalo se bo
Mednarodni inštitut za tisk pa Slovenije ne pomni le po nenavadnem sodnem varovanju poslovnežev. Zaskrbljeno opozarjajo tudi na določbe slovenskega kazenskega zakonika, ki so podlaga za tekočo preiskavo zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda, ker je v svoji oddaji na finski televiziji citiral tajne vire, da so člani slovenske vlade, vključno z Janezom Janšo sprejeli podkupnine pri sklepanju posla s finskim proizvajalcem orožja Patrio.
Na isti zakonski podlagi kot Berglunda so novembra lani zaslišali tudi novinarko Reporterja, Biserko Karnežo Cerjak, ki jo je kazensko ovadil Bojan Šrot. Nadaljevanje preiskave in kazensko ovadbo je kasneje sicer državno tožilstvo zavrnilo. V Sloveniji se v novem kazenskem zakoniku ponašamo tudi s kaznivimi dejanji razžalitve oziroma opravljanja, zaničevanja in sramotitve, z zagroženimi kaznimi do enega leta zapora.
Posebno varovanje dobrega imena s kazensko zakonodajo velja po Evropi za nepotrebno represivno, saj za to učinkovito služijo civilne tožbe. Britanski pravosodni minister je 10. julija napovedal spremembo britanskega zakona in odpravo kaznivih dejanj obrekovanja in razžalitve. Ob priliki je še razložil, da gre za "zastarele in obskurne delikte preteklega časa, ko svoboda izražanja ni bila razumljena tako, kot je danes". Gre za ravnanja, ki so dekriminalizirana tudi v ZDA, BiH, Estoniji, Gruziji, Ukrajini, Gani, na Novi Zelandiji in Šrilanki ter v Mehiki. Večina evropskih držav, ki ima podobna določila še vedno v kazenski zakonodaji, te člene le redko uporablja. V Sloveniji pa smo jih, kot kaže, na novo odkrili po letu 2007. Tedaj je skupina državljanov poskusila s prijavo skupine novinarjev, ki so podpisali peticijo proti vmešavanju vlade v medije, saj so bili prepričani, da so novinarji s svojim ravnanjem zakrivili kaznivo dejanje razžalitve slovenskega naroda.
Profesor Splichal sicer zamahne z roko, da občutljivost politikov ni nič novega. "Sicer mislim, da smo šli tu čez rob in da kazenska odgovornost novinarjev ni potrebna. Vendar so politiki vedno nergali nad mediji in iskali načine, da bi svobodo medijev nadzorovali. Četudi bi jim moralo biti jasno, da imajo poseben status. So kot vojaki. Če se nekdo odloči za vojaški poklic, ve, da bo šel prej ali slej v vojno in da bodo nanj streljali. Če je šel nekdo v politiko, ve, da bodo nanj mediji 'streljali'. In kar koli že počno mediji, profiti, ki jih politiki dobijo iz svoje politične dejavnosti, vedno bogato odtehtajo morebitno koleteralno škodo, ki jo morda doživijo zaradi izpostavljenosti medijem," je prepričan profesor Splichal.
O tem so prepričani tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Hkrati so v primeru Thorgeirson proti Islandiji razsodili, da ni nikjer podlage, da bi ločevali položaj, ki ga imajo v medijih politične diskusije, od razprav o drugih zadevah, ki so v javnem interesu. Dolžnost medijev je, da o zadevah javnega interesa poročajo, preverjajo razvoj dogodkov, opozarjajo na nepravilnosti in soočajo mnenja.
