Marš iz mojega življenja, mrha!

Imenoval te bom Pehta, sebe pa Kekec. Imam Rexa, Kekec pa je imel Carja. To, kar sem že nekajkrat povedal med vrsticami, bom povedal še enkrat, da bo moja vest čista in da bodo bralci vedeli, iz kakšnega testa si narejena. Da ne bomo vedno za vse grehe tega sveta krivi le moški, da spoznajo delček resnice in da sprevidijo, da si bila do mene krivična, sebična, preračunljiva in da do mene nisi gojila prav nobenega spoštovanja. In da bodo bralci razumeli, kaj me je vseskozi težilo in kaj me je prignalo do tega, da se javno izpovem.

Užalila si moje bistvo. V notranjosti me je razžiralo, trgalo na kose, navdajalo z občutkom nelagodja in slabega počutja, moja vest je bila ranjena, še bolj pa moja osebnost. Ob tem, da si me poniževala in mi govorila, da nisem moški, si me na koncu še okužila s klamidijo. To me je dotolklo, saj se bolezen dobi le s spolnimi odnosi. Dobil sem jo, ko si prišla z morja in sem spal s teboj. Zdravnik se je samo nasmehnil, ko sem mu omenil, da sem jo dobil od svoje partnerke. Zasmejal se je in me vprašal, če sem naiven in če si še vedno moja partnerka…

Vse to me duši in odločil sem se, da se javno osvobodim pritiska, ki se nabira v meni in me razžira.

V naši družini si bila sprejeta kot predsednik države, manjkala je samo še rdeča preproga od Ljubljane do Lesc. Vedno sem te postregel kot grofico in te razvajal, ti kuhal kosila in večerje, razvajal s šampanjcem. Ker sem te imel rad… Ti pa si me takoj, ko sem ti izpovedal ljubezen, začela odrivati in poniževati. "Ne smeš me imeti preveč rad, midva nisva za skupaj," si govorila. Pa tudi to, da smo jaz in moji prijatelji "poden", druga klasa, da si morala le poskusiti, kako je, če si na tleh.

Vse se je začelo pred šestimi leti. Takrat mi je umrl oče in bilo je leto, ko se je spremenilo moje življenje. Tri ali štiri leta po očetovi smrti sva z mojo pridno in ljubečo mamo vrnila obrtno dovoljenje. Zašla sva v rdeče številke. Gostilno je bilo treba obnoviti in posodobiti. Potreboval sem hipoteko, ki je sorodstvo ni odobrilo. Znašel sem se v težkem položaju. Pri 52-ih sem odšel na zavod. Nikoli si nisem mislil, da bom padel tako globoko in da bom moral začeti vse od začetka. Moja osebnost je bila zelo prizadeta. Žal mi je, da sem sploh kdaj zaplesal s tabo in se ti odprl. Po vseh žalitvah in norčevanjih, ko si me imela za bedaka, sem se odločil, da te zasovražim. Moram te, kajti le tako bom izpljunil tisto, kar me zastruplja in povzroča prebavne motnje.

Hotela si me spremeniti. Vsiljevala si mi svojo voljo in svoj način življenja. Nič ne rečem, za tvojo pridnost ti vsa čast. Vedno si mi pospravila stanovanje in na voljo si imela vso hišo. Ampak v resnici si samo pospravila za seboj. Tudi to si mi očitala, kako jem in kako govorim. Res je, da sem glasen, saj je moja mama skoraj gluha. Če sva se želela sporazumevati, sem moral skoraj vpiti, da sva se slišala in lahko pogovarjala. Poleg tega tudi mene čaka operacija levega ušesa, ker imam perforiran bobnič. To mi je ostalo od otroštva, ko sem prebolel gnojni meningitis. Sprašujem se, ali sem dolžan vsaki kravi, ki me molze, dati svoje mleko in ji razlagati svoje probleme. Pehta, pojdi malo v…

Primerjala si me s svojim možem, tako po načinu življenja in seksu. Vse to je v meni počasi in nezadržno spodbujalo odpor do tebe in danes, ko ti pišem svoje zadnje pismo v življenju, ti moram reči, da se mi gabiš. V meni si spodbudila še večji odpor do žensk. Vse spoštovanje do nežnejšega spola si izničila tako, da bo zdaj seks brez spoštovanja in brez ljubezni klavrn, prazen, nezanimiv in dolgočasen. Seksal bom samo zato, da bo meni dobro in da bom zadovoljil sebe, ne pa partnerke.

S tem, ko si poniževala moje prijatelje in mene, si ustvarila širok in globok prepad brez dna, v mojem srcu pa bolečino, jezo in obup. Ampak vrnil se mi je moj ponos in zavedel sem se svojih korenin. Požrl sem cmok in na površje je privrel moj ego. To me je rešilo čarovnice, uničevalke čustev in prave, iskrene ljubezni.

Moja osebnost je zdaj osvobojena in prvič po dveh letih so mi v oči privrele solze sreče in veselja. Znebil sem se bremena, ki me je utesnjevalo in delalo neodločnega. Zdaj končno svobodno diham in vesel sem, da se je vrnil vame spet stari Igor, ki ga nihče več ne bo spreminjal, če se sam ne bo hotel. Malo imam prijateljev in prijatelj je duša v dveh telesih. Prav ti prijatelji so me osvobodili Pehtinega jarma. Zdaj se spet lahko smejim in po dveh letih sem spet srečen, zadovoljen s seboj. Srce je spet odprto za nove pustolovščine. Posvetil se bom sinu, ki mi bo dal vnučka in me navdal z upanjem, kajti moj rod gre naprej. Čas je, da na vrata naše rodbine potrka sreča, da nam vrne smeh in ljubezen. Naša srca bo spet ogrel sončni žarek, saj imamo upanje, da bo rod pognal nove zdrave korenine. Rod, ki je bil na robu izumrtja, ima upanje, da se bo razvijal in preživel.

Pehta, ti si zgodovina, spomin, ki rovari, a iz dneva v dan bolj izginja. Zdaj si prah, čez en teden boš samo še dim in gorenjski veter te bo razgnal na vse strani. Na koncu bo ostal le vonj po smradu, ki opozarja, da v tem kraju živi nekdo, ki zastruplja okolje.

Pehta, ti si katastrofa na dveh nogah! Kot lepo jabolko, ki v notranjosti gnije, trohni in razpada. Puhla ženska si in nikoli več te ne želim srečati ali imeti kakršenkoli stik s teboj. Marš iz mojega življenja, mrha, in nate naj se zlije mrzla prha! Igor