In še hitrejši. S časom 9,58 je kar za 11 stotink sekunde izboljšal svetovni rekord na 100 m in postavil mejnik, ki ga lahko v kratki zgodovini izboljša le sam. Na modrem tartanu prekrasnega olimpijskega štadiona je ugnal izjemnega Tysona Gaya, ki je z 9,71 postavil ameriški rekord.
Na »stotki« je bilo pestro od samega začetka sobotnih dopoldanskih nastopov. Najprej si je Asafa Powell v kvalifikacijah vzel kakšen dan življenja, ko je tako »trimčkal« v cilj, da se je le za dve stotinki uvrstil v četrtfinale. Med novinarji se je navzven smejal, če bi imeli vpogled v notranje organe, pa bi bržčas videli, da gorijo od razburjenja. Vrag je pri Powllu, ki je zaradi neprihoda na jamajške priprave pred SP do zadnjega trepetal o nastopu, vzel šalo in v nadaljevanju je svoje delo opravil tako, kot se spodobi ter osvojil bronasto kolajno, ki je zanj glede na druga velika tekmeca enaka zlatu.
Vrhunec četrtfinalnih bojev je bil nastop Bolta. Le-ta je hitro štartal, nato pa se 50 metrov razgledoval okrog. A glej ga »zlomka«, na levi strani je nepričakovano zagledal Daniela Baileyja, ki se mu je veselo smehljal, in tako sta šprinterja tekla do cilja. Deset sekund je bilo premalo, da bi si izmenjala kakšno izkušnjo, sta se pa imela skupaj s 43.000 gledalci (sedežev na olimpijskem štadionu je 74.000, v finalu pa so bili 92-odstotno polni) vseeno zelo lepo. Le ena lepotna napaka je bila, da je bil Bolt šele drugi.
V včerajšnjem polfinalu je Bolt sicer prvič s štartnega bloka pobegnil in sprožil ugibanja, ali ga je izdala živčnost. A le za kratek čas, ko je znova v veličastnem slogu izbrani druščini povedal: »Sem Bolt. Usain Bolt.« Nepozabno in zgodovinsko!