Tisti večer se je odprlo novo poglavje. Sloviti stavek Milana Kučana je mogoče danes, iz distance, brati tudi ali celo predvsem v smislu, da je štafeta narodne samobitnosti, ki so jo do tistega dne nosili kulturniki, znanstveniki in umetniki, tam pod ogromno zastavo pred banko, kjer se je narod prelevil v nacijo, prešla v roke politikov in ekonomistov. Sintagmo o narodovih tisočletnih sanjah je zamenjala sintagma o nacionalnem interesu, umetniško sanjaštvo in hrepenenje pa je zamenjal ekonomsko-politični pragmatizem. Nacionalni interes je bil torej rojen: v prihajajočih letih slovenske tranzicije bo ničkolikokrat instrumentaliziran; največkrat pa bo uporabljen v funkciji patriotske kulise, za katero se bodo dogajale ključne gospodarsko-politične zgodbe.
Privatizacija in pidovski baroni
Ena prvih velikih strukturnih sprememb in s tem velika priložnost je bila seveda privatizacija. Certifikatni model je - kot verjetno vsak - ponujal priložnosti in najbolj spretni so znali reagirati: kolektivistično in socialistično mentalno shemo državljanov, katerih ekonomsko razmišljanje se je začelo in končalo pri vprašanjih, kako do pralnega praška ali rezervnih kant bencina, je bilo mogoče zmanipulirati na tisoč in en način. Morda je manipulacija celo pretrda beseda: kako jim pomagati v tej certifikatni zmedi, saj večina ni imela pojma, kaj naj s temi papirji počne, sploh pa je bila velik del ljudi prepričan, da gre tako ali tako za blef in da konkretne koristi od tega ne bo.
To je bil pravi čas in prostor za vznik pidovskih baronov. Preprosto povedano, šlo je za financiranje z izčrpavanjem podjetij. Najbolj "priljubljen" način je bil prodaja naložb, ki so v bilancah podjetij nizko vrednotene in pri katerih se prek prodaje verigi podjetij ustvarja razlika v ceni, z denarjem pa so se kasneje, recimo, financirali nakupi delnic za menedžerski prevzem. Modelov izčrpavanja podjetij je mnogo, omenimo zgolj nakupe obveznic bank in finančnih družb, prek katerih se financirajo nakupi delnic, ki na koncu pristanejo v rokah menedžerjev, ali pa preproste notranje racionalizacije, ki družbe pripeljejo do same meje zloma, zaradi česar imajo dobro stoječe bilance, naslednji korak, prodaja navznoter izpitih in iztrošenih družb, pa se kot rešitev ponuja kar sama od sebe...
Legalno pravno okolje
"Leta 2004 je bil sprejet zakon o prevzemih, ki je omogočil zastavo lastnih delnic. Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je leta 2004 predlagal spremembe prevzemne zakonodaje, ki bi onemogočale zastavo delnic za najetje posojil za nakup podjetij, ampak ta njegov predlog ni bil sprejet. To je bilo veljavno pravno okolje, prevzemne aktivnosti pa so se na podoben način izvajale tudi v tujini," je povedal Mitja Gaspari v intervjuju za Objektiv aprila letos.
S tem je bil postavljen pravni okvir za začetek menedžerskih prevzemov in lastniških konsolidacij. V prve vrste so ob bok menedžerjem stopili specializirani pravniki, ki so vodili posle po samem robu legalnosti in iskali luknje in nedorečenosti v zakonih. Stvari so potekale tiho, v zakulisju, brez spektaklov (parkiranje delnic, ustvarjanje prepletenih lastniških struktur, kaselc firm itd.), javnost pa je še vedno gledala film z naslovom "nacionalni interes".
Zdaj je napočil čas, da se neformalne mreže, ki so se dolgo in počasi oblikovale ter zaobjele predvsem, ne pa zgolj politiko in gospodarstvo, aktivirajo in postanejo operativne. Na to je Vojko Flegar opozoril že leta 2007: "Poenostavljeno rečeno, oligarh je tajkun, ki ga na eni strani brez političnih povezav sploh ne bi bilo, na drugi strani pa brez teh povezav ne more obstajati. S političnimi povezavami neposredno izloča in onemogoča konkurenco tako pri privatizaciji kot na trgu, si prilagaja/deformira trg, prihaja do (praviloma preplačanih) javnih naročil, se izmika regulatorjem trga… ves čas ‘izvotljuje’ demokratične institucije in si jih navsezadnje začne ‘po delih’ podrejati (recimo stranke)."
Krog je bil sklenjen - od pravne podstati do neformalnih povezav politike in gospodarstva, ki sta v skupni spregi najprej obvladala, nato pa še "konsolidirala" celotno državo.
Vloga bank
Pri vprašanju financiranja prevzemov trčimo na vlogo bank (posebej velja opozoriti na vlogo obeh državnih bank, torej politike - Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor), ki so kreditirale nakupe delnic prevzetih podjetij, čeprav menedžerji niso imeli niti približno dovolj lastnih sredstev. Tu pridejo na plano preplet politike in gospodarstva ter vse druge dimenzije neformalnih mrež. Banke so se namreč odločale za posojila na osnovi osebnih poznanstev uprav bank z menedžerji in velikih rezerv podjetij - ne v osnovni dejavnosti, ampak v premoženju, ki bankam zagotavlja, da bodo po prevzemu in iztisnitvi malih delničarjev tako ali drugače poplačane.
"Pogledati je treba bodoči denarni pretok in razvojne značilnosti podjetja, pomembna kategorija je tudi sposobnost menedžmenta. Banka, ki bi kreditirala takšen nakup, mora zagotovo zaupati menedžerjem, da so sposobni na primer v naslednjih desetih letih dobro voditi to podjetje," je odgovorila na vprašanje, kako lahko menedžer pridobi nekaj deset milijonov evrov vredno posojilo za nakup delnic podjetja, ki ga vodi, Romana Pajenk, predsednica uprave Probanke, ki je med drugim zagotovila del garancij tudi pri zadnjem prevzemu Pivovarne Laško.
Napoved vojne
Kot uradna napoved boja proti tajkunom velja izredna seja parlamenta 19. novembra 2007, na kateri je takratni premier Janez Janša preverjal zaupnico svoji vladi. Takrat je izrekel med drugim stavek, ki se bo morda s časom postavil ob bok Kučanovemu stavku z začetka tega teksta: "Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo."
Vsaka vojna ima seveda svoje ozadje in svojo predzgodbo. Janez Janša, ki je po dolgem čakanju v opoziciji leta 2004 vendarle prišel na oblast, se je - upravičeno! - lotil razgradnje neformalnih gospodarsko-političnih mrež, ki so se ustvarile v dvanajstletni vladavini LDS. Seveda pa Janša ni imel v fokusu "razgradnje" levičarske mreže in vzpostavitve pravne države in etične drže vladanja, temveč zamenjavo "nepravih" s "pravimi", njemu lojalnimi kadri. Ena ključnih prioritet Janše so bili seveda mediji, ki jih je (in jih še vedno) krivil za demonizacijo njegovega lika in dela. A če je javno televizijo lahko "konsolidiral" z novo zakonsko podlago, se je za Delo moral podati v bolj razburkane vode.
Kot se govori, je bila na slovitem sestanku 12. avgusta 2005 v Janševi premierski pisarni dogovorjena prodaja največje slovenske družbe Mercator Pivovarni Laško in Istrabenzu, v zameno pa je dobil v roke časopisno hišo Delo. Dogodek je obveljal kot sprožilni moment brezobzirnega pohlepa, ki ne samo, da je izčrpal oba najbolj izpostavljena sistema (Pivovarna Laško in Istrabenz), ampak se je izkazal kot pakt s hudičem: zavezniki so kaj hitro postali sovražniki, kapital se je poskušal - prvič v zgodovini te države - emancipirati in osvoboditi od politike, oziroma, povedano natančneje, se povzpeti nad politiko in začeti upravljati z njo. Sledila je izredna seja, uradna napoved vojne in lov na tajkune je bil odprt.
Načini konsolidacij
Na menedžerske odkupe in lastniško konsolidacijo je padla etično in moralno vprašljiva senca. Javno mnenje se je začelo obračati in menedžerji niso bili več ljudje z visokim ugledom, temveč so postali brezkompromisni samodržci, ki vse podrejajo izključno svojemu osebnemu cilju. Poslovanje in vodenje podjetij so podredili izključno lastninjenju in posledično zanemarili osnovne dejavnosti teh podjetij, njihove kapitalske naložbe in celo odnose z najbližjimi sodelavci, ki so prej ali slej, v veliki večini, morali zapustiti barke.
Pregled lastninjenja večine večjih slovenskih podjetij v zadnjih letih pokaže, da je to potekalo po bolj ali manj enakem modelu. Omogočila ga je, kot rečeno, luknjava zakonodaja, poudariti pa je treba seveda tudi neaktivnost nadzornih organov. Menedžerji so prve pakete delnice začeli kopičiti v času, ko so bile delnice še poceni, večinoma pa so jim jih prodajali certifikatski delničarji, v veliki večini zaposleni, ali drugi manjši lastniki. Sledila je faza tako imenovanega parkiranja delnic pri prijateljskih družbah ali bankah; ti nakupi delnic so se financirali s posojili, stroške financiranja pa so menedžerji na tak ali drugačen način pokrivali na račun podjetij, ki so jih vodili, seveda v škodo malih delničarjev. Naslednji korak je običajno objava prevzema, ampak šele, ko menedžerji prek prijateljskih družb obvladujejo večino lastništva. Menedžerji, ki so podjetja kupili brez lastnih sredstev, so začeli financiranje astronomskih posojil prenašati na prevzeta podjetja, odkupi pa so se seveda financirali iz denarnega pretoka podjetij.
Toda kljub temu je že na prvi pogled mogoče opaziti bistvene razlike med slovenskimi menedžerskimi odkupi. V prvo skupino bi lahko uvrstili podjetja, v katerih menedžerji prevzeme financirajo iz bodočih donosov, ki nastajajo z rastjo podjetja, vendar na račun rasti, ki je pogosto manjša, kot bi lahko bila. Bistvo menedžerske lastnine mora biti, da podjetju zagotavlja razvoj, zaposlenim delovna mesta in primerno plačo ter da podpira lokalno okolje. V drugo skupino bi lahko uvrstili menedžerske prevzeme, ki se financirajo na račun normalne rasti podjetij, zaradi česar zgolj ohranjajo raven poslovanja. Tretji, najbolj sporen način privatizacije, pa so izpeljali tako imenovani pidovski tajkuni, o katerih je bil govor na začetku in ki so v osnovi kratko malo izčrpavali podjetja.
Sprememba zakonodje
Po sloviti izredni seji, na kateri je Janez Janša napovedal vojno tajkunom, in spremembi javnega mnenja je decembra 2007 sledila sprememba zakonodaje o prevzemih in bančništvu. Gre za tako imenovana protitajkunska zakona. S tem naj bi preprečiti menedžerske prevzeme podjetij, pri katerih prevzemniki za bančno posojilo zastavijo delnice ali drugo premoženje podjetja, ki ga kupujejo, in s tem izčrpavajo prevzeta podjetja. Menedžerji morajo tako po novem ob prevzemih Agenciji za trg vrednostnih papirjev poslati izjavo, da za posojilo, s katerim plačajo prevzem, niso zastavili delnic ali drugega premoženja podjetja, ki ga prevzemajo.
Svetovna finančna kriza kot katarza
"Pri slovenskih podjetjih je globalna finančna kriza zgolj pospešila nastop krize, ki izvira iz podjetij samih," smo zapisali v Objektivu v tekstu s pomenljivimi naslovom: Začetek konca imperija Boška Šrota. Datum: 6. junij 2009. Danes, 8. avgusta 2009, je Šrot na kolenih. Zgodba, ki je služila kot vzorčni primer tajkunizacije, je dobila svoj epilog.
