25-letni Celjan pred meseci ni sprejel zmanjšanja pogodbe s klubom, nato pa je pri iskanju novega delodajalca naletel na kopico ovir in čudnih dogodkov. Pred dnevi je tudi uradno postal član Slovana iz Ljubljane, o čemer popularni "Gajo" pravi: "Odločil sem se tvegati in upam, da se mi bo obrestovalo."

Ali je bilo zmanjšanje klubskega proračuna in posledično vrednosti tudi vaše pogodbe glavni razlog, da ste zapustili celjski klub?

Vsekakor je tudi predlagano znižanje pogodbe botrovalo k temu, da smo se razšli, bilo pa je še veliko drugih dejavnikov, ki niso bili povezani z denarjem. Zdelo se mi je, da v zadnjih dveh sezonah nisem storil napredka, ki sem ga tudi sam pričakoval. Zato sem se odločil, da si poiščem nove izzive, pri čemer bi najrajši odšel v tujino. A so se stvari iztekle drugače, prvič v svoji karieri pa sem na lastni koži izkusil delo menedžerjev in krutega profesionalizma.

Bili ste tudi v resnih pogovorih z Gorenjem, a na koncu do dogovora z Velenjčani ni prišlo. Zakaj?

Ponudba iz Velenja je prišla v času, ko sem dobil tudi dve dobri iz tujine. Razmišljal sem, da bi bilo morebiti najbolje eno leto igrati v Gorenju in nato oditi v tujino. Pogovarjal sem se s trenerjem Ivico Obrvanom, ki mi je dejal, da bi me želel imeti v moštvu, še posebno zaradi odsotnosti poškodovanega Ivana Čupića. S klubom sem se skoraj vse dogovoril, pogodbo z Gorenjem pa imam še vedno shranjeno doma. Manjkal je le še dogovor o bruto znesku moje plače, toda od takrat dalje se klubski direktor Stane Ostrelič ni oglašal na telefon niti mojemu menedžerju niti ni poklical mene. Doslej mi še ni uradno sporočil, ali me želijo imeti v klubu, ali sem predrag, ali nisem dovolj dober... Malce sem razočaran zaradi takega odnosa, kajti že maja bi mi lahko rekel, da ne računajo name in bi jaz lahko sprejel ponudbo kakšnega drugega kluba.

Nato je prišlo do nenavadnega preobrata - znova je postala aktualna vaša vrnitev v Celje.

Ko sem imel pogodbo z Gorenjem že na mizi, so mi iz celjskega kluba namignili, da bi morebiti le obnovili pogovore. Moj prvi odgovor je bil ne, ker sem si želel novih izzivov. Nato sem se veliko pogovarjal z Urošem Zormanom, povratnikom v celjski klub in reprezentančnim kapetanom, ki me je prepričeval, naj ostanem v Celju. Govoril mi je, da bo letošnja sezona drugačna od lanske, da bodo stvari v klubu in okoli njega "štimale"... Zato sem potem poklical Dušana Zorka, sedanjega prvega moža Pivovarne Laško, in mu povedal, da sem se pripravljen pogovarjati. A kasneje s strani kluba ni bilo nobenega odziva, kar je bil zame znak, da ne računajo name.

Imeli ste tudi nekaj ponudb nemških klubov. Ali so še vedno aktualne?

Maja sem imel dve ponudbi iz Nemčije, ki pa nista več aktualni, kajti kluba sta potem svoj igralski kader in okrepitve iskala drugje. Konec junija sem dobil še eno dobro ponudbo iz Nemčije, od kluba, katerega ime naj raje ostane skrivnost. Ampak kasneje se je klubsko vodstvo očitno odločilo, da potrebuje kakovostnejšo igralsko rešitev oziroma bolj zveneče ime, zato je vse skupaj padlo v vodo.

Koliko resnice je v informaciji, da imate sklenjen ustni dogovor s klubom iz Skandinavije za naslednjo sezono?

Prek menedžerja Saše Bratića sem se tudi pogovarjal s trenerjem tega kluba, ki je izrazil željo, da bi zaigral zanj. Želja je obojestranska, a po drugi strani je tako, da se lahko venomer kaj zalomi, predvsem pri denarju. Glede na moje slabe izkušnje v zadnjih mesecih ničesar ne verjamem, dokler ne bom imel v rokah podpisanega papirja. O imenu kluba ne bi želel govoriti, lahko pa povem, da gre za Dansko. Skandinavski način igre mi zelo ustreza. Igra se hitro in precej bolj "na široko", torej prek krilnih položajev. Mislim, da je Danska ena redkih rokometno razvitih držav, v kateri so krilni igralci - po bremenu, ki ga nosijo v igri - primerljivi s tistimi na zunanjih položajih.

Kljub številnim ponudbam ste nepričakovano pristali na Kodeljevem. Zakaj ste se odločili za sodelovanje prav s Slovanom?

S Slovanovim trenerjem Borisom Deničem, ki je tudi pomočnik selektorja, sem se veliko pogovarjal. Že pred časom sva možnost mojega igranja za Slovana izbrala kot rezervno različico, če do začetka sezone ne bi našel novega kluba. Denič je prepričan, da imam še veliko neizkoriščenega potenciala, da obstajajo faze igre, v katerih bi se moral popraviti... Drugi razlog je bilo dejstvo, da že od prej poznam kopico Slovanovih igralcev, ki so marljivi, delovni in so prava "klapa", zato je tudi vzdušje v klubu in okoli njega pravo. Tretji razlog je Deničeva vloga v reprezentanci: če ga bo selektor Zvonimir Serdarušić karkoli spraševal o meni, mu bo lahko postregel z informacijami iz prve roke.

Kakšen je vaš dogovor s Slovanom? Menda lahko odidete iz Ljubljane v vsakem trenutku.

Da. S klubom sem pred nekaj dnevi podpisal pogodbo za deset mesecev, v njej pa je tudi določilo, da ga lahko - če dobim pravo ponudbo - zapustim kadarkoli. Slovan mi je šel zelo "na roko", jaz pa se mu bom skušal oddolžiti in upravičiti zaupanje s trdim delom in dobrimi predstavami na igrišču. Storil bom vse, da bom pomagal klubu, ne glede na to, kako dolgo bom ostal v njem. Lahko rečem, da sem v Ljubljani "na čakanju". Tudi Slovan se zaveda, da nisem dolgoročna rešitev.

Čeprav trenutno ne igrate v vrhunskem klubu, se verjetno še niste odrekli nastopu za Slovenijo na evropskem prvenstvu v Avstriji.

Moja največja rokometna želja je zaigrati za Slovenijo na Euru 2010. Vse svoje ambicije sem usmeril v ta cilj, saj vem, da si lahko reprezentančni dres pridobim le z odličnimi igrami na klubski ravni - v dresu Slovana ali katerega drugega moštva. Tistim, ki smo letos ostali brez klubov, se še kako pozna, da Slovenija ni nastopila na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem. Lahko bi rekel, da smo se s tem izbrisali z rokometnega zemljevida, a v Avstriji imamo priložnost, da se vrnemo na staro pot.