Da bo njegova glavna življenjska strast nogomet je bilo jasno, ko ga je oče prvič peljal na tekmo Newcastla Uniteda. Sčasoma se je razvil v tako dobrega nogometaša, da je dres Anglije oblekel ob 20 priložnostih, preden ga je iz reprezentance izrinil še en velikan Bobby Moore. Igralsko kariero je daleč v največji meri posvetil Fulhamu in West Bromwich Albionu, od profesionalnega igranja pa se je poslovil pri Vancouvru Royals ter kasneje večkrat izrazil rahlo obžalovanje, da ni napravil bolj uspešne kariere.

S to popotnico se je odpravil v trenerske vode, kjer je največji pečat pustil na klopi angleške izbrane vrste, kateri je poveljeval dolgih osem let. "Božja roka" Diega Armanda Maradone ga je morda opeharila celo slave svetovnega prvaka, kar je vedno pustilo nekaj slabega okusa v njegovih ustih, ko se je spomnil na ta dogodek. "To ni bila prav nobena božja roka. Bog ni imel nič pri tem," so besede Bobbyja Robsona o enem najbolj znamenitih dogodkov v zgodovini nogometa.

Morda še večjo praznino v srcu mu je pustilo petletno službovanje pri njegovi otroški ljubezni Newcastlu Unitedu. Srakam je vcepil lepo igro, ki je navduševala gledalce, jih popeljal v ligo prvakov, a nikoli ni uspel z njimi osvojiti tako želenega naslova angleškega prvaka. Kljub temu bo Robson za vedno ostal mož, ob katerem so se neverjetne stvari zdele verjetne in s tem upanjem je prevzel predsednike, nogometaše in navijače vseh klubov, kjer je deloval.

Del sebe je zagotovo pustil tudi na Nizozemskem, kjer je bil na čelu PSV, na Portugalskem pri Portu in Sportingu ter pri sloviti Barceloni. Zagotovo pot, ki dokazuje, da je bil njegov nogometni um mnogo večji od pregovorno zaplankanih trenerjev iz Otoka.

V Lizboni je Robson pod svoje okrilje vzel Joseja Mourinha, ki je postal Robsonova desna roka. Kakšen blagoslov ga je v tistih letih dosegel, se Portugalec še kako dobro zaveda: "Vem, da bo Bobby Robson vedno del mene prav vsak dan. To je bil človek z neverjetno strastjo do nogometa, ki je vse navdušil tudi s svojo človečnostjo. Je eden tistih, ki nikoli ne umre, saj se ga bodo ljudje za vedno spominjali. Imel sem srečo, da sem bil eden tistih, ki je lahko kar nekaj časa zelo tesno sodeloval z njim in na to sem zares ponosen."

Za vedno si je Robson na svojo stran prisvojil tudi navijače Barcelone, čeprav je tam deloval samo eno sezono. V tem kratkem času je verjetno tudi odločilno vplival na Ronalda, enega najboljših nogometašev, ki jih je svet lahko občudoval v zadnjem obdobju. Pristaši Barce namreč nikoli ne bodo pozabili njegove znamenite izjave po zmagi v finalu španskega pokala: "Katalonija je država, Barcelona pa je njena vojska."

Da gre za neverjetnega borca, je Robson dokazal tudi izven igrišč. Dolga leta ga je oblegal pljučni rak, smrtonosna bolezen, ki marsikoga pokoplje v zelo kratkem času, toda v slovo od nogometa ga je prisilil šele možganski tumor. Tudi takrat je vsem križem in težavam napovedal oster boj. "Vem, da umiram, toda še vedno bom užival v prav vsakem trenutku na tem svetu. Stanje se ne izboljšuje, a to mi ne more preprečiti, da ne bi šel v Wimbledon na ogled tenisa, ali na partijo kriketa," so bile ene zadnjih besed Robsona izrečene pred slabim letom dni, s čimer je le še enkrat več dokazal, kako močan karakter je imel.