Za samostojno Srbijo je to prva zlata kolajna, na prestolu pa je zamenjala Hrvaško. Slednja je tokrat zasedla tretje mesto, potem ko je premagala ZDA z 8:6.
Srbija je evropskem naslovu (2006) dodala tudi naslov svetovnega prvaka. Čeprav je vaterpolska velesila, pa je do zlata v Rimu prišla presenetljivo. V Rim je namreč dopotovala v močno pomlajeni postavi (s povprečno starostjo 24,6 leta je bila najmlajša reprezentanca) in tudi selektor Dejan Udovičić kljub zlatu na sredozemskih igrah ni verjel, da bi lahko osvojili kolajno, kaj šele zlato. A z izjemo prve tekme, v kateri je izgubila prav s Španijo, je pokazala odlične igre in se zasluženo okitila z najžlahtnejšim odličjem.
V finalu je s Španijo, do finala edine neporažene ekipe, bila trd boj. V rednem delu je vseskozi vodila, še tri minute pred koncem s 6:4, a je Javier Garcia s svojim že petim golom 11 sekund pred koncem Španiji zagotovil podaljšek. V njem so Španci prvič na tekmi povedli, a je Srbom uspelo izenačiti. Imeli so tudi zadnji napad, a ga niso izkoristili, tako da so prvaka odločile petmetrovke. Tudi v njej so Srbi že imeli prednost, jo spet zapravili, a na koncu jim je predvsem po zaslugi vratarja Slobodana Sora, ki je blestel že v rednem delu, uspelo zmagati. S tem se Špancem niso oddolžili le za poraz v predtekmovanju, ampak tudi za poraz na prejšnjem prvenstvu, ko so jih Španci po streljanju petmetrovk premagali v tekmi za tretje mesto.
