Ko pišemo o električnih avtomobilih, zagotovo. Prvi je namreč na cesto zapeljal že davnega leta 1884, prednosti vožnje brez vibracij, neprijetnega vonja in prestavljanja pa so zemljani cenili, vse dokler v 20. letih minulega stoletja niso odkrili zalog nafte. Kar je sledilo, je vsem dobro znano, po desetletjih onesnaževanja pa so želje narediti avto z žilami, po katerih se bo pretakala zelena kri, tako velike kot še nikoli prej.

Da ne bo pomote: avti na bencin so električno gnane zrinili s cest, ker so bili zmogljivejši, enostavnejši za uporabo (s krajšim časom polnjenja), z večjim dosegom in tudi cenejši. Samo za primerjavo: Ford je leta 1915 svoj bencinsko gnani model ponujal za takratnih 440 dolarjev (ustreza današnjim 9000 dolarjem), za električno gnanega jih je bilo treba odšteti kar 1750 (32.000)!

Močni naftni lobiji

Toda energetska kriza v 70. in 80. letih minulega stoletja je proizvajalce prisilila, da začnejo razmišljati v prid okolja in posledično o vozilih z ničelno stopnjo škodljivih izpustov ogljikovega dioksida, kot so na primer prav električno gnana. Ker pa so bili takratni naftni lobiji še izjemno močni, so veliki razvoj tovrstnih vozil preložili za nekaj let in dovolili majhnim, da stopijo v ospredje. Tako je indijsko-ameriško podjetje leta 2001 predstavilo majhno električno vozilo REVAi (v Evropi bolj znano kot G-Wiz; z dolžino 2,6 metra, dosegom 80 kilometrov in ceno 12.000 dolarjev), ki velja za trenutno najbolj priljubljeno na svetu.

Seveda se s podobnimi vozili danes ukvarjajo vsi veliki igralci na trgu, soočajo pa se s podobnimi problemi: trenutni akumulatorji, najbolj priljubljeni so litij-ionski, (še) ne omogočajo velikih dosegov (chevrolet volt, ki bo naprodaj prihodnje leto, največ 65 kilometrov), tudi čas polnjenja se namesto v minutah še meri v urah. Ker je današnja infrastruktura namenjena predvsem električnim avtom s počasnim polnjenjem akumulatorja, je njihova uporabnost osredotočena predvsem na mestno okolje. Toda razvojniki že napovedujejo polnilne postaje z visoko zmogljivostjo, ki bodo omogočale polnjenje v desetih minutah. Zanimiva je tudi filozofija postaj, na katerih bo voznik izpraznjen akumulator enostavno zamenjal z napolnjenim in se v nekaj minutah odpeljal cilju naproti. "Gre za koncept 'better place'. V tem primeru voznik ni lastnik akumulatorja, s čimer se zmanjšajo tveganje in stroški uporabe, ampak je vezan na ponudnika, podobno kot na primer pri uporabi mobilnega telefona," pravi Gorazd Lampič, direktor podjetja Elaphe.

Tudi elektrika je "umazana"

Pri električnem avtu je zelo pomembno, kako pridobivamo elektriko, saj je od tega odvisna tudi stopnja onesnaženosti v življenjskem ciklu. Ta je na primer manjša v Kanadi, kjer energijo zvečine pridobivajo iz hidro- in jedrskih elektrarn, in večja v ZDA ter na Kitajskem, kjer prevladuje premog. A je zaradi boljšega izkoristka umazanije manj kot pri bencinarjih (celotni izpusti CO2 so pri pridobivanju iz premoga 115:250 g/km), pomemben je tudi delež virov, saj električna vozila omogočajo uporabo obnovljivih virov. In Slovenci? Na področju razvoja električnih vozil imamo bogato zgodovino, saj je Miro Zorič že v 90. letih predelal renault 5 na električni pogon, projekt je oživil Andrej Pečjak z novimi akumulatorji v espaceu in mazdi RX-8, električna (jadralna) letala imajo pri podjetjih Pipistrel, Glider One in Enstroj, Seaway se lahko pohvali s hibridnim plovilom, razvijajo se hibridni avtobusi.