Nekaj sto kilometrov nad Zemljo se je nabralo ogromno odpadkov raziskav vesolja: odsluženi sateliti, izgorele zgornje stopnje raket, 30 odsluženih sovjetskih mini jedrskih reaktorjev, torba za orodje, vesoljski skafander, deli trkov in eksplozij, globoko zamrznjene kaplje hladilnih tekočin in delci laka. Strokovnjaki ocenjujejo, da se je v tem vesoljskem smetišču doslej nabralo šest tisoč ton odpadkov. Ameriška vojska stalno pošilja svarila pred morebitnimi trki in njihovo število narašča. V sedmih letih je morala evropska vesoljska agencija ESA trikrat izvesti izogibalni manever satelita Envisat. Vsakič je sprememba smeri porabila 300 do 400 gramov hydrazina, zelo dragega pogonskega goriva. Sicer pa ta izguba ni tragična, saj bo življenjsko dobo Envisata skrajšala samo za dva tedna.
Vedno večja možnost trkov
Hude posledice je imela kitajska vojaška zastrelitev nekega satelita 12. januarja 2007. Tedaj se je količina odpadkov v vesolju povečala za četrtino. Na podoben način sta v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja ZDA in SZ kazali mišice tako imenovane Reaganove vojne zvezd. Da vojska s tem ogroža lastne vohunske satelite, so spoznali šele pozneje. Čim več predmetov kroži okrog Zemlje, tem večja je možnost trkov.
Trenutno je znanih trinajst tisoč nevarnih odpadkov s premerom več kot deset centimetrov. To je le delček ocenjenih 150 milijonov delcev, večjih od enega milimetra. Tudi tako drobni delci lahko ob trku s satelitom povzročijo veliko škodo. Najbolj nevarni so delci, ki jih z Zemlje zaradi majhnosti ni moč videti. Okrog Zemlje kroži okrog 600.000 takih delcev. Delec, ki ni večji od kovanca za dva evra, ima eksplozivno moč ročne bombe.
Zato je ESA sedaj začela vzpostavljati več sto milijonov evrov vreden sistem nadzora. Tudi ZDA imajo podoben program, vendar je ameriška vojska s podatki opazovanj precej skopa. Pomembnejše je vprašanje, kako pospraviti te vesoljske smeti. Računajo, da je zaradi vesoljskih "smeti" do leta 2004 nastalo za 550 milijonov dolarjev škode, kar je toliko, kot stanejo štirje sateliti!
Verjetnost, da bi vesoljski odpadek v desetih letih poškodoval ali uničil nov satelit, je dvoodstotna. Nevarnost ni razdeljena enakomerno. Na geostacionarnih krožnicah 36.000 kilometrov nad ekvatorjem je nevarnost najmanjša, samo 0,25 odstotka. Podobno velja za navigacijske satelite v višini 20.000 kilometrov. Tudi nevarnost za mednarodno vesoljsko postajo, ki kroži v višini 400 kilometrov, je majhna. Proti trkom majhnih delcev je postaja zavarovana z večplastnim oklepom. Večjim delom, ki se jih da z Zemlje dobro zasledovati, se postaja lahko izogne. Tak manever je mednarodna vesoljska postaja doslej morala narediti devetkrat.
Nevarnih 900 kilometrov
Največja je nevarnost trkov na višini 900 kilometrov, kjer krožijo raziskovalni in vojaški sateliti. Strokovnjaki ocenjujejo, da se bo možnost uničenja satelita zaradi trka do sredine stoletja povečala za štiri odstotke. Sateliti za razliko od mednarodne vesoljske postaje niso zaščiteni pred vesoljskimi "smetmi". Zaščita bi namreč povzročila precej višje stroške in bi bila nerentabilna. Iz ekonomskih razlogov so doslej spodleteli tudi poskusi "pobiranja smeti" v vesolju. Na papirju so sicer izdelani sistemi, ki bi "smeti" lovili z mrežami, lovilnimi rokami in nano vlakni in jih pri vstopu v Zemljino ozračje neškodljivo uničili, vendar toliko denarja ni na voljo.
Odstranitev enega samega delca bi stala deset milijonov evrov. In kdo naj bi to plačal? Stanje v vesolju je zapleteno: denimo, da ukrajinska raketa sredi Pacifika z norveške plavajoče ploščadi izstreli južnokorejski satelit, last ameriško-ruskega podjetja. Kdo naj bi torej plačal poznejše pobiranje smeti?
Smeti v vesolju postajajo značilen primer za Združene narode. Na generalnem zasedanju ZN prihodnje leto naj bi sicer sprejeli osnovna pravila vesoljskih raziskav, ki pa ne bodo obvezna. Razen Severne Koreje so vse druge "vesoljske" države nakazale, da bodo upoštevale ta pravila.
Rakete in satelite naj bi v prihodnje konstruirali tako, da ne bodo pri startu in potem vso svojo življenjsko dobo spuščale smeti. Vse odslužene satelite naj bi potisnili v nekakšno vesoljsko pokopališče sto kilometrov nad Zemljo. Doslej je tako zgrajen samo vsak drugi satelit, drugi pa po koncu svoje življenjske dobe krožijo naprej ali razpadejo in povečujejo nevarnost trkov v vesolju. (fs)