Iz Ljubljane smo se tjakaj odpravili po najkrajši možni poti, ki pelje po gorenjski strani mimo nekdanjega mejnega prehoda Rateče. Tam smo vijugali po soteskah mimo italijanskega Trbiža in Belopeških jezer ter zagrizli v strmino Predela. Čez nekaj minut smo se znašli na območju Mangarta, kjer so nas zaustavili stroji, ki sredi turistične sezone popravljajo vozišče, namesto da bi se tega posla lotili prej, takoj ko se je maja stalil sneg. Ko smo vendarle prispeli na Planino Mangart, smo naleteli na Mitjo Cudra, nečaka Bernarda Cudra, gospodarja planine. Mitja nam je najprej postregel s kavo, medtem ko smo čakali, da se gospodar vrne s celodnevne paše, pa nas je nemudoma popeljal v čarobni svet izdelave pravega bovškega ovčjega sira.

Starodavni recept za pripravo sira

"Ko se okoli pol sedmih ovce vrnejo s pašnikov s pobočju Mangarta, se začne večerna molža. Mleko spravimo v hladilnik, kjer počaka še na mleko iz jutranje molže, potem pa se začne postopek," nam začne razlagati najmlajši član družine Cuder na planini. "Mleko v kotlu najprej segrejemo na 35 stopinj Celzija in dodamo siriščnik." To je, kot pojasni Mitja, nekakšen vamp, ki ga pobereš iz mladega jagnjeta, ga opereš, nasoliš in posušiš kot salamo. Pri vsakdanji pripravi sira ga potem nekolikanj dodaš v kotel, da se mleko sesiri. "Zdaj ga imamo zmletega v prahu, včasih pa si ga tanko narezal in ga - kot se je reklo - za velikost enega oreha zlil v 100 litrov mleka. Industrijski pridelovalci sira pa ga dandanes kupujejo kar v lekarnah - sintetičnega," nadalje razloži Mitja. Po dodanem siriščniku in polurnem čakanju, da se mleko sesiri in postane trdo, se ga nareže in posoli, kotel pa se potem spet segreje, tokrat do 45 stopinj Celzija. "Po dvajsetminutnem sušenju, ko odteče voda (prosnica), ga zložimo v pripravljene modele in sir obtežimo, da dobi pravo obliko. Po enodnevnem premoru odstranimo uteži, sir odnesemo v klet, da se dokončno ohladi, ga nasolimo in pustimo en mesec pri miru, da dozori. In tako vsak dan, 'jovo na novo'," pove Mitja, medtem ko se že pripravlja na razlago postopka za izdelavo skute, ki pa ga bomo razkrili ob kateri drugi priložnosti.

Po hitri lekciji iz sirarstva nas je Mitja povabil še v prostor, ki je - že po vonju sodeč - vodil do kleti, kjer hranijo sir. Degustacije pravega bovškega ovčjega sira s Planine Mangart ne bomo opisovali, kajti pisec teh vrstic ne premore besed, ki bi v zasluženi veličini opisale užitek, ki so ga bile pri tem opravilu deležne okušalne brbončice.

Medtem ko smo z Mitjo kramljali o življenju na planini, se je z avtomobilom pripeljal gospodar planine - Bernard Cuder. "Z Mangartskega sedla sem prišel z avtom, ki ga je popoldne tja pripeljal sin Tine. Sam sem jih gnal gor, Tine pa jih prav zdaj žene nazaj na planino. Tako si razdelimo delo. Počakali bomo še Blaža, ki je ta teden mlekar, da pride iz Bovca, potem pa se začne molža!" delitev dela na hitro opiše Cuder in v isti sapi doda, kako je na Mangartu videl Čehe, umazane od blata in krvi. Na Mangartu? "Ko sem ovce pripeljal na sedlo, sem šel na kavo v kočo, ki jo vodi moj bratranec, nakar sem jo mahnil na Mangart. Spustiti sem se želel po italijanski strani, ampak tam je še vedno toliko snega, da sem se raje obrnil, šel nazaj na vrh in spet krenil po naši strani navzdol," nas je presenetil Cuder in mimogrede navrgel, da je od sedla do vrha Mangarta dve uri in pol hoda. Tiste dneve, ko se - potem ko prižene čredo na želena mesta - vendarle ne poda na četrti najvišji slovenski vrh, počiva in se zadržuje na posebni točki, kjer ima vedno "vse ovce na broju".

Kotaleči se kamen kroji usodo

Naš pogovor so prekinili zvonovi ovac vodnic, ki jih je Tine Cuder prignal nazaj na planino. Pravzaprav so v dolino na naše začudenje prve prispele manj številne koze, ki se sicer pasejo na malce nižjih legah kot ovce. "Kozje mleko se dodaja k ovčjemu pri pripravi sira. Ima namreč neke encime, ki zavirajo napihovanje sira, in če ga nekaj odstotkov dodaš ovčjemu, je sir veliko boljši," pove gospodar.

Potem ko so drobnico spravili v ograde, je prišel čas za večerno molžo. Vsi štirje so se usedli na pručke: dva spredaj, dva zadaj. Ovce so prek nekakšne luknje iz "štale" prihajale po dve in dve. Najprej jih ročno obdelata oče in sin, nakar isti dve ovci predata naprej Blažu in Mitji, da dokončata delo njunih rok. Na ograji, kjer odlagajo z mlekom od molže napolnjena vedra, imajo pritrjen še majhen radijski aparat, ki jim daje ritem pri molži. Ni čudno, da je sir s planine tako dober, smo pomislili, ko pa molzejo v ritmu Boba Dylana. Ob tem opažanju smo naše gostitelje pobarali, ali nemara namerno poslušajo rokenrol ob molži? (Mimogrede, Bob Dylan je od vseh slišanih izvajalcev prepeval še najbolj ljudsko, medtem ko so sicer iz radia veli trši rokerski zvoki.) "To je neka italijanska radijska postaja, edina, ki jo lovimo tu na planini, in vse dneve vrtijo samo rokenrol," nam je hitro pojasnil Tine, a brž dodal, da sploh ni slaba izbira. Ko smo zaslišali Dylanov Like A Rolling Stone, pa se nam je nehote prikradla še ena asociacija: kotaleči se kamen oziroma mangartski plaz, ki je pred devetimi leti pustil trajen pečat na tem območju. Takrat so ostali brez vode, elektrike in ceste. "Če ne bi bilo mene, te ceste, po kateri ste prišli semkaj, še vedno ne bi bilo," odločno pripomni najstarejši Cuder, vendar je videti, da ima razprav o plazu že polno malho.

Matematik, ki pase ovce

Medtem ko so vsi štirje vešče molzli, nam je Cuder pojasnil, da je njihova planina stara že 200 let: "Moj stric jo je kupil od nekega človeka iz Strmca leta 1937. Od takrat je v družini." Ko so bili starši še živi, so oni skrbeli za planino, sam je hodil le poleti, da je pomagal. Ko pa staršev ni bilo več, je postal gospodar on. In tako bo tudi z njegovim sinom in nečakom, je prepričan Cuder, ki ni navaden "čoban". Šolal se je v Zagrebu, kjer je študiral matematiko, fiziko in astronomijo, potem pa dolga leta delal kot srednješolski učitelj v Tolminu in Kobaridu. Nekaj časa je bil zaposlen tudi v manjšem jedrskemu reaktorju v Podgorici v Črni gori, kjer je delal raziskave, zaradi česar je pridobil beneficiran staž, se mlad upokojil in prevzel vajeti na planini.

Med večerno molžo smo mimogrede razčistili tudi večno dilemo okoli imena 2679 visokega očaka. Mangart ali Mangrt? "Mangart je slovnično pravilno, Mangrt pa je lokalno. Naš stric, ki je bil na planini do svoje smrti, je vedno govoril Mangart. Tudi moja žena, ki je slavistka in se s tem ukvarja, pravi, da je pravilno Mangart. V pravopisno debato se je vključil Blaž, ki je mimogrede omenil, da je danes naredil 11 kolutov sira. Če jih pomnožimo s 3,3 kilograma, kolikor povprečno tehta kolut, dobimo nekaj več kot 33 kilogramov sira, kar je tudi povprečni dnevni dosežek. Cudrovi sir prodajo večinoma kar na planini, če ga pa kaj ostane, se dobro proda tudi v dolini. "Avstrijci so najboljši kupci ovčjega sira, ker radi popijejo bolj pikantno. Italijani so že bolj mehki, sladki, niso več takšni kot nekoč." Kakšna pa je razlika med sirom v dolini in tem na planini? "Bistvena," se zasmeje Cuder, "ampak ne smem blatiti tistih, ki spodaj pridelujejo sir. V Bovcu so namreč trije, ki živijo samo od tega." Pa je to le zaradi paše, vrtamo naprej? "Seveda, to je planinska paša. Mi našim ovcam dodamo samo malo otrobov, da dobijo sol, v dolini pa jih hranijo s krmili." Cudrove ovce se pasejo na nadmorski višini od 2000 do 2350 metrov, in sicer od junija, ko se sneg stali, pa vse dokler ne zapade prvi jesenski sneg.

Sir na italijanski način

S starodavno obliko paše se poleg Cudra ukvarja le še nekdo iz Loga pod Mangartom, ki ima podobno planino in svojo čredo ovac pod Jalovcem. "Drugih v Sloveniji ni, vsaj kar se ovac tiče. Je pa neki človek na italijanski strani, ki ima 400-glavo čredo. Ampak, glej ga, zlomka, sir pridela, ne da bi ovce sploh pomolzel," hihitaje razlaga Cuder. "Italijan je prefrigan. V dolini pokupi malo ovčjega in kozjega sira, ga pripelje na planino in tam dela sir. Ovce zjutraj zapre v električno ograjo, češ da so pomolzene, tako da jih ljudje vidijo. Isti trik ponovi še zvečer. Teh ovac nihče ne molze, saj sploh nimajo mleka! In ta sir prodaja po 20, skuto pa po 13 evrov za kilogram."

Sami ga prodajajo po 16 evrov za kilogram, enodnevni rekord v prodaji sira pa je - ne boste verjeli - 218 kilogramov. "To je rekord, ki ga ne bomo zlahka podrli. Sicer pa, ko je dober dan, prodamo okoli 60 kilogramov." Prodaja sira je tudi sicer končna poanta življenja na planini, saj Cuder in njegov sin od tega tudi živita. "Najslabši kupci so Čehi, ki le stežka odštejejo za več kot 15 dekagramov, najboljši pa so Primorci, predvsem Koprčani, pa tudi Brici in Vipavci, ki kupujejo za trgatev," razloži Cuder malce statistike.

Zanimivo kramljanje je pretrgala trdna tema, zato smo se po pravem planšarskem obedu s polento in ocvirki napotili po 12-kilometrski serpentinasti cesti proti planinski koči pri Mangartskem sedlu. Tam nas je, čeprav je že spal, prijazno sprejel še en Cuder, Bernardov bratranec Erik, ki skupaj z ženo že od leta 1983 vodi planinsko kočo. O spanju na 6. stopnjah Celzija, o električni energiji na veter in sonce ter o svizcih, ki ti ob oknu zaželijo dobro jutro, pa ob drugi priložnosti, kajti dogodivščin je bilo na sedlu še za enkrat toliko papirja. Le še priporočilo tistim, ki boste obiskali kočo na Mangartskem sedlu: obvezno naročite mineštro, najboljšo, ki jo je pisec teh vrstic - kot Primorec - kadarkoli jedel.