"Lezejo povsod, tudi na pšenico, krompir, zelje. Dobimo jih v kombajne, zamašijo nam sejalnice. 'Zahvala' za to gre zdajšnjemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, saj je kot nekdanji direktor Mercatorja te polže k nam uvozil s špansko solato. Zato razmišljamo, da bi jih naložili v paket in mu ga poslali v Ljubljano," negoduje eden največjih slovenskih kmetov Franc Štih.
Toda biolog dr. Tomi Trilar, zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pravi, da je rdeči oziroma španski polž (biologi ga imenujejo portugalski lazar) k nam prišel že pred več kot dvajsetimi leti, ko je bil danes največji slovenski trgovec še majhna, komaj omembe vredna firma. "Drži pa, da je prišel v glavnem s trgovci z zelenjavo, s solato, in sicer najverjetneje s Pirenejskega polotoka. Problem takih pritepencev pa je, da nimajo naravnih sovražnikov. Edini je polž črvasti golač, ki jé jajčeca drugih polžev, a smo ga doslej našli le v Prekmurju, južno od Mure pa še ne," pojasni dr. Trilar.
Rdeči polži se povečini prehranjujejo ponoči, saj potrebujejo veliko vlage, močno deževje pa jih k uničevalni akciji spodbudi tudi podnevi. "Več je padavin, več imajo jajčec in več odraslih polžev se razvije. V Sloveniji je več naselitvenih otokov, kjer so se bolj namnožili - vedno je v bližini kakšen večji zelenjadar - ni pa znano, zakaj. Rdeče polže vročina izsušuje. Če jih ujame sonce in ne morejo v zavetje, se izsušijo in poginejo," opiše Trilar.
Zelenjavo, ki jo načne polž, lahko pojedo le pujski
Slavko Zgonec, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za rastline, opozarja, da je najhuje to, da polži ne napadajo več le zunanjih delov rastlin, temveč tudi gomolje, zlasti krompirja in korenja, kjer jih ne vidimo. "So kot kosilnica. Če se pojavijo, vam gredico solate popolnoma pospravijo v dveh, treh dneh. Napad polža na njivi pa je lahko prava katastrofa, če škodljivcev ne bo nihče zatiral," svari Zgonec.
Ivan Bučar, ki v bližini Grosupljega prideluje zelenjavo na petih hektarjih površin, ugotavlja: "Ne vemo, kako se znebiti rdečih polžev, kajti vabe, ki so na voljo v Semenarni, so morda primerne za vrtičkarje, ne pa tudi za tržne pridelovalce zelenjave." Bučar priznava, da tej nadlogi skoraj niso več kos, saj napade solato, bučke, papriko, paradižnik, kumare… "Čez dan se skrije pod folijo, v živo mejo, kjer počaka do večera, ko je veliko vlage. Ponoči so ti polži zelo dejavni, lahko bi rekel požrešni. Njihova glavna hrana je zelena solata, toda pri meni gredo tudi na bučke in jih obgrizejo, zato tržno niso zanimive. Napadejo tudi kumare. Ko jih načnejo, je konec. S papriko je enako. Takšna zelenjava ni primerna za prodajo, saj je obgrizena, slinasta, umazana, zato jo lahko pojedo le pujski," dodaja Bučar.
Racam slinavci zelo teknejo
Domišljija ljudi, kako zatreti in se znebiti nadležnih polžev, pa je podobno brezmejna kot nabor rastlin, s katerimi se ti prehranjujejo. Zlato pravilo je, da mora biti vrt čim bolj urejen, da v bližini ni grmovja, visoke trave ali kupov rastlinskih odpadkov, kjer se radi zadržujejo. Nekateri polže zatirajo s kupljenimi pripravki (ferramol, mesurol, limacid arion…), drugi se jih branijo z zasaditvijo rastlin (denimo ognjiča, maka, čebule, česna, rožmarina, žajblja…), ki jih odganjajo, tretji jih posipavajo s soljo ali apnom… Toda Zgonec pravi: "Tiste, ki gredo po polžih s soljo, bi dal lastnoročno zapreti, saj je tudi polž živo bitje. Če ga posipamo s soljo, je njegovo umiranje dolgotrajno. Poleg tega je sol zelo škodljiva za zemljo, in kdor jo bo posipaval po svojem vrtu, je bolje, da pusti, da mu polži vse požro, saj bo v tem primeru brez pridelka le eno leto, če bo polže zatiral s soljo, pa mu še več let ne bo nič zraslo."
Zgonec še navaja, da nekateri okoli gredic potrosijo ostro žaganje ali zelo oster pesek, čeprav španskega lazarja v večini primerov tudi to ne ustavi. "Pozabljamo pa, da so ti polži pijanci. Nekateri jih zato lovijo na pivo," spomni Zgonec. In pojasni, da je treba pri tej metodi jogurtov lonček do tretjine napolniti s pivom in ga zakopati v zemljo. Pivo s svojim vonjem namreč pritegne polže, ki se ga tako nalezejo, da v jogurtovem lončku utonejo. Znamka piva pri tem menda ni pomembna.
"Toda sam bi raje pivo popil, polže pa vsak dan lastnoročno pobiral in jih odnesel nekam, kjer ne bodo delali škode. Lahko jih damo tudi na sonce, kjer bodo bistveno hitreje vzeli konec, kot če jih posipamo s soljo," predlaga Slavko Zgonec. Marica iz Rihtarovec pri Radencih pa se znajde po svoje. Doma ima race, indijske tekačice, ki jim rdeči polži menda še posebno teknejo. Ima tri samice in enega samca, ki pridno skrbijo tudi za potomce. "Za zatiranje rdečih polžev vsako leto prodam približno petdeset mladičev. Letos so jih pokupili ljudje iz Ljubljane, Domžal, Kočevja… Sproti gredo, saj je veliko polžev," ugotavlja Marica, ki race prodaja po deset evrov, da jih goji, pa so menda zadovoljni tudi sosedje, kajti: "Zjutraj jih spustim, da gredo po vasi in poberejo vse polže, popoldne ali proti večeru pa se vrnejo domov."
Rdeče polže obožujejo tudi muškatne race, ki jih na obrobju Ljubljane ljubiteljsko goji Matjaž Flerin. So črno-bele barve in po Flerinovih besedah letijo, plavajo in jedo vse - tudi zelenjavo na vrtu. Ker bi te race pojedle polža s solato vred, jih ima čez dan zaprte, izpusti jih le zjutraj ali proti večeru, ko polži prilezejo na plan. Spomladi, ko so mladiči, jih Flerin nekaj tudi proda, tudi ljudem na Tolminsko, Celjsko, Dolenjsko, ki bi se radi znebili polžev. Tomi Trilar k temu dodaja, da so race sicer v redu rešitev za boj z nadležnimi polži, a le, če ne bo spet izbruhnila ptičja gripa. V tem primeru bi morala biti perutnina zaprta, zato bi bilo najverjetneje ceneje polže ročno pobirati kot gojiti race.
Za race tudi opozarjajo, da morajo imeti vselej na voljo dovolj vode, da svoje polžje kosilo dobro poplaknejo. So namreč neizmerno požrešne in se jim, zlasti mladičem, polžja pojedina rada zatakne ter jih zaduši.
