Spoštovani,

ker v aktualni krizi in »tik pred ustanovitvijo posebne vladne enote za reševanje Pomurja« (Delo, 23. julij) vidim predvsem priložnost za nujno potreben korenit preobrat v snovanju in uveljavljanju razvojnih perspektiv Pomurja, Vam pri tej nameri najprej seveda želim veliko uspeha. Ob dejstvu, da je v zgodovini samostojne Slovenije že marsikdo reševal in snoval razvoj Pomurja kot v vseh pogledih najbolj zaostale slovenske statistične regije in pri tem ni bil uspešen ali je, preprosto rečeno, zadevo obupno zavozil, pa Vas vseeno želim opozoriti na celovitost problema in na nujnost korenitega posega v njegovo jedro. Nevarnost, ki jo vidim, je namreč ta, da bi se tudi Vaša »enota za reševanje« predvsem zaradi krize z Muro in pod težo trenutno grozečih socialnih posledic zadeve utegnila lotiti zgolj »interventno«, in da bo zasilno »reanimirani« bolnik že kmalu zopet umiral.

Vsekakor sem prepričan, da je tokrat treba pogledati in videti globlje. Globlje od uradnih statistik, od manipulativnih dramatiziranj ali olepšav lastnikov kapitala in raznih firm, globlje od nezavidljive situacije z Muro, od zagat z lokalnimi skupnostmi, razvojnimi agencijami, globlje od tako in drugače zakamuflirane interesne parcialnosti tako javnih kot tudi zasebnih pobud ali zahtev in globlje od mandatne politične prakse zasilnih, kratkoročnih korekcij socialnih zagat ali zgolj zunanjosti in videzov.

Tako bo poglobljena, dovolj temeljita analiza pokazala predvsem to, da Pomurje potrebuje skupno vizijo razvoja, in torej veliko več kot zgolj reševanje delovnih mest – pa tudi, da je dejanska brezposelnost veliko večja, kot jo navajajo uradne statistike, da je brezperspektivnost te na majhne občine in parcialne interese razdrobljene regije veliko hujša, kot jo je večina lokalnih politikov pripravljena uzreti in priznati in da teh problemov ne z idejne ne s finančne plati ni več mogoče prepuščati zgolj iniciativi lokalnih političnih in gospodarskih dejavnikov, saj je alarmantno stanje v Pomurju v precejšnji meri tudi posledica njihove dosedanje interesne in politične neusklajenosti, ki se očitno ni zmožna kosati niti z gospodarsko niti z idejno, demografsko, ekološko in kadrovsko krizo.

Zato je pomembno, da so že prve »interventne« akcije Vaše »enote za reševanje« usklajene z vizijo skupnega trajnostnega razvoja Pomurja in kot take začetni koraki usklajenega, dolgoročno naravnanega načrta za korenito sanacijo in razvojno perspektivo te regije. Nikakor se torej ne sme zgoditi, da bi »intervencija« Vaše »enote za reševanje« pomenila stihijsko, zasilno odpiranje kakršnihkoli delovnih mest – ampak že takoj na začetku z lokalnimi skupnostmi in gospodarskimi dejavniki usklajeno akcijo, ki bo skupaj z namensko vloženimi javnimi sredstvi in posledičnim odpiranjem zanesljivih, kvalitetnih delovnih mest kompatibilna z dolgoročno vizijo in načrtom celovitega trajnostnega razvoja regije.

V tem pogledu – in v prepričanju, da to isto zanima tudi veliko večino Pomurcev – pa Vas prosim za odgovore na vprašanja, ki zagotovo bistveno zadevajo resno reševanja te krize:

- Kakšen je kratkoročni »reševalni« načrt za Pomurje,

- Koliko javnih sredstev je namenjeno za njegovo uresničevanje?

- Kakšna je vizija celovitega, trajnostnega razvoja Pomurja z vseh resornih vidikov Vaše vlade?

- Kakšna je vladna finančna ocena načrta za uresničevanje te vizije in kje so realni viri financiranja?

- Kdo in koliko časa bo izvajal prvo, »reševalno« in vse nadaljnje faze sanacije?

Strinjam se namreč s tistimi, ki pravijo, da mineralna voda, terme in turizem za razvoj Pomurja niso dovolj. Prepričan sem tudi, da razvoj mora biti raznovrsten – vendar pa kompatibilen s skupno vizijo in usklajen z jasno definiranimi faznimi prioritetami ter realnimi finančnimi ocenami. A se hkrati vendarle sprašujem, če je k temu v prid odpiranja delovnih mest in interesov kapitala smiselno razvijati na primer močno, okolju neprijazno, recimo kemično industrijo, graditi mursko verigo elektrarn, podpirati intenzivno živinorejo, intenzivno kmetijstvo itn. Kako je to lahko dolgoročno kompatibilno z recimo mineralno vodo, termami in turizmom? Ali pa je morda rešitev v specializiranih, s temi vodami in termami kompatibilnih, strokovno, kadrovsko dovolj ugledno zasedenih klinikah, inštitutih, rehabilitacijskih centrih z vso potrebno infrastrukturo, oskrbo, zdravim okoljem, ohranjeno naravno in kulturno dediščino, kulturno krajino ipd.?

Tudi na ta vprašanja bo seveda čim prej treba odgovoriti – in končno z začrtano smerjo nujne celovitosti in kompatibilnosti preseči dezorientiranost pomurske preteklosti. Vsekakor pa se že takoj na začetku reševanja problema zavedati, da Pomurje potrebuje veliko več kot stihijsko reševanje delovnih mest – in da brez usklajene vizije tudi tokrat ne bo šlo.

Lep pozdrav.

Vlado Žabot, pisatelj