Dobila jih je leta 1984, leto po Bluntovi smrti, pod pogojem, da jih ne bo razstavila 25 let. Zdaj so prišli na dan tudi z viskijem zaliti spomini. Blunt je bil zadnji razkriti član "cambriške četverice" vohunov, ki so se spoznali med študijem na univerzi v Cambridgeu pred drugo svetovno vojno, med vojno pa na visokih položajih v MI5 ali MI6 vohunili za Moskvo.
Razkrila ga je Thatcherjeva
Bluntovo identiteto je leta 1979, ko je prišla na oblast, razkrila Margaret Thatcher. Do takrat se je o njem govorilo kot o "četrtem možu" cambriške četverice. Imena preostalih treh so bila že dolgo znana: Kim Philby, Guy Burgess in Donald Maclean. Philby je leta 1951 postal celo vodja oddelka za vohunjenje proti ZSSR v Bondovi MI6. Prav Philby je bil tisti, ki je preostale tri opozoril, da jih bodo vsak čas razkrili kot izdajalce. Maclean in Burgess sta pobegnila v Rusijo leta 1951. Alkoholik Burgess je v Moskvi še več pil in prav alkoholizem ga je pokopal že leta 1963, starega komaj 52 let. Maclean je postal spoštovani in odlikovani sovjetski državljan Mark Petrovič, ki je delal na sovjetskem zunanjem ministrstvu. Umrl je po srčnem napadu leta 1983, star 69 let. Čeprav je po pobegu Macleana in Burgessa v Moskvo padel sum tudi na Blunta, ki mu je kraljica leta 1945 podelila celo viteški naslov sir, se jima ta ni pridružil. V zdaj razkritih spominih trdi, da se je zavestno odločil, da bo "raje sprejel vsa tveganja v Britaniji kot odšel v Rusijo". Vohunjenje za Moskvo je po dolgoletnem sumu priznal šele leta 1964 (leto po tistem, ko je v Rusijo pobegnil tudi Philby), ko so mu v povračilo za vse informacije o ruskih vohunskih aktivnostih v Britaniji ponudili imuniteto pred kazenskim pregonom in ohranitev službe v MI5.
Tolažba v viskiju in spominih
Bil je prepričan, da bo šla ta skrivnost z njim v grob predvsem zato, ker je bilo to, kot piše v spominih, "v interesu britanskih varnostnih služb". Ko ga je Thatcherjeva leta 1979 razkrila kot izdajalca, kraljica pa mu odvzela viteški naslov, je bil "tako šokiran, da si je hotel vzeti življenje, a ker ni hotel prizadeti družine in prijateljev, je iskal tolažbo v viskiju in pisanju spominov". V teh tudi poudarja, da je bilo izdajanje na stotine britanskih skrivnosti komunistični ZSSR "največja napaka v njegovem življenju" in da je "vohunil za Moskvo zaradi naivne želje, da bi Rusom pomagal premagati fašizem". Piše tudi, da je bila univerza Cambridge v predvojnih letih preplavljena z marksizmom in da so se številni njegovi vrstniki prijatelji včlanili v komunistično partijo. Burgess, ki je delal za Stalinovo Kominterno, ga je prepričal, naj se ne včlani v partijo, ampak raje dela za ZSSR na skrivaj. Bluntovi spomini vsebujejo zelo malo o njegovem medvojnem vohunjenju za Moskvo, v njih pa trdi, da je bil po vojni tako razočaran nad ZSSR, da si je želel samo eno: obnoviti svoje normalno akademsko delo. Ker je vedel za druge člane cambriške vohunske mreže in oni zanj, je bilo to, tako vsaj piše, nemogoče. Največ skrivnosti pa je Moskvi gotovo posredoval Philby.
