Kdor je na štadion prišel na del tribune, kjer so bili pristaši Crvene zvezde, se je kaj lahko zaletel v kakšnega od hrustov, ki so pesti stikali za Beograjčane. Njihovi pogledi so bili mrki, obrazi so delovali razdražljivo. Nekateri so se slekli do pasu, drugi so imeli ogromne tetovaže na telesu, tretji so se zapodili proti vhodu, ko jim je zadišalo po pretepu. Vsem je bilo skupno, da so s pesmijo na ustih izkazovali naklonjenost Crveni zvezdi in Srbiji ter sovraštvo do… Saj je jasno, do koga. Parol, v katerih so imeli glavno vlogo Hrvati in Kosovo, kar ni zmanjkalo. Domovinski ljubezni ni bilo ne konca ne kraja. Po koncu tekme se je le polegla. »Delije« so se usedle v avtomobile s slovenskimi registracijami in odpeljale v Ljubljano, Celje, na Jesenice…
Dogajanje na tribunah je dobilo več pozornosti, ker na igrišču ni bilo mogoče veliko videti. V igri bi težko užival še tako velik nogometni fanatik. Igra Crvene zvezde v prvem polčasu ni razkrila niti dneva slavne zgodovine kluba. Vse je bilo drugače kot v zlatih časih Dragana Stojkovića, Dragoslava Šekularca, Rajka Mitića, Dragana Džajića in sedanjega trenerja Vladimirja Petrovića Pižona. Še dresi niso bili rdeče-beli, ampak modri. Velenjčani so se solidno držali. Imeli so pobudo. Rusmin Dedič je prodiral po desni strani, le še kakšen predložek bi moral nekoga od napadalcev zadeti v glavo. Korajže je bilo vendarle premalo, zato tudi ni bilo velikih priložnosti.
Na začetku drugega dela je Nik Omladič prišel sam pred vratarja Crvene zvezde Pavlovića, a ni dosegel zadetka. Deset minut kasneje je sledila kazen. Crvena zvezda je vendarle pokazala zobe. Nekdanji »zvezdaš« Boban Savić je prvi strel Perovića obranil, ob drugem je bil brez moči. Knapi so nato izpeljali tri ali štiri akcije, ki so zadišale po golu, konstantnega pritiska pa niso zmogli. Novinca Darko Djukič in Mirza Mešić sta ob koncu, ko so bili napadi Rudarja vse bolj siloviti, dvakrat zadela vratnico.