Tudi največji evropski mitingi imajo dolgoletne tradicije in polne tribune. Vzdušja opisanih tekem doživljajo predvsem najboljši atleti, ki izpolnijo norme za velika tekmovanja, ali imajo po rezultatski zaslugi dobre menedžerje, ki jih pripeljejo na dobre tekme.

V Sloveniji je slika drugačna. Tribune na domačih atletskih tekmovanjih niso povsem prazne, a je praznina praviloma večja od zasedenosti. Razen enkrat na leto. Ko je atletski miting v Velenju, ki je v četrtek pihnil 14. svečko.

Razveseljivo je, da velenjski organizatorji ne spijo na lovorikah. Trudijo se poskrbeti, da vsakemu obiskovalcu, od gledalcev, pomembnežev in novinarjev, ponudijo najboljše. Letos jim je to uspelo zelo dobro. Dajejo vtis, da upravičijo vsak evro od 100.000, kolikor jih imajo na razpolago. Predstavniki Premogovnika pa so ob dnevu rudarjev obljubili, da bodo atletski miting podpirali vsaj še naslednjih 50 let.

Velenjčani imajo vizijo, kako miting spraviti še na višjo raven. Ideje so dobre. Najtežje izvedljiva bo tista z dodatnimi 50.000 evri. S tem denarjem bi lahko ob podobni zagnanosti poskrbeli, da rezultati ne bi bili dobri le po zaslugi atletov z vsega sveta, ki jih praviloma publika ne pozna. Lahko bi pripeljali še odmevnejša imena ter v nekaterih disciplinah naredili še močnejšo konkurenco. V takšnem primeru bi največ pridobili pri Evropski atletski organizaciji, ki bi jim namenila več točk in s tem kakovostnejše tekmovanje.

Tudi slovenski atleti so znali nagraditi trud. Metalec krogle Miroslav Vodovnik in šprinter Matic Osovnikar sta dosegla najboljša izida sezone. Oba sta v en glas poudarjala, da ima zato ogromno zaslug zvesta publika in dobra organizacija, ki jima je pripeljala primerno mednarodno konkurenco. "Želel bi si več takšnih tekem v sezoni. A jih žal ni. Želim si tudi, da bi enkrat v karieri pred vami tekel bolje kot 10,25, kolikor imam rekord na tem štadionu," je publiki in organizatorjem laskal Matic Osovnikar. In navsezadnje tudi ni samoumevno, da na domači tekmi tekmuje olimpijski prvak, četudi je Slovenec (Primož Kozmus). Znani so namreč zapleti z Jolando Čeplak, s katero v preteklosti niso znali najti skupnega jezika, da bi se predstavila pred domačo publiko.

Ob blišču se večkrat pokaže tudi beda. In le-ta je v atletiki na klubski ravni velika. Klubi propadajo ali životarijo na robu preživetja. Atletska zveza Slovenije s pogodbami rešuje dobre posameznike in motivira trenerje. A klubski položaj je alarmanten. In na tem projektu bo potrebno predsedniku zveze Petru Kukovici in drugim delati več, če bodo želeli, da v slovenski atletiki ne bo čez noč nastala praznina.

Primer slovenskega alpskega smučanja je lahko vsem v poduk!