Čeravno govori težko in počasi, pa tudi kratkoročni spomin mu včasih ponagaja, se mu ob pregledovanju slik in obujanju preteklosti hitro razveže jezik, da zgodbam ni ne konca ne kraja. Ko ga pobaram po tistih najljubših, začne naštevati brez premora: partizanska učiteljica Nada Vreček, nekdanji italijanski predsednik socialist Sandro Pertini, ameriška rojakinja Tina Žužek…

"Kdo je Tina Žužek? Čakajte, vam pokažem njeno fotografijo." In že se poglobi v škatle na policah in pod pisalno mizo, na kateri ga v stanju pripravljenosti čaka njegov muzejski tipkalni stroj. "Enkrat se mi je zataknila črka, niti hišnik je ni znal popraviti." Je pa zato začela ponovno delati, ko je stroj dodobra posesala gospa čistilka.

Namesto Tine najprej najde Iva, Toneta in Diega. "A veste, kdo so tile trije?" me vpraša. Odgovorim mu s priimki in podatkom, da tudi Gomeza ni več med živimi. "Njega in Štandekerja sploh nisem poznal, s Stojkom sva pa kolega." Zadnja ljubljanska fotografija v Sarajevu ubitega Mladininega reporterja je nastala povsem slučajno. Pravzaprav je fotografiral njegovega psa; živali so namreč njegova velikanska ljubezen.

"Kaj pa tegale poznate?" me zmoti med ogledovanjem njegove domske sobe, polne arhivskih škatel in lističev - pildkov, kot jim reče.

"Ha! To je bil moj zadnji posnetek Tita," vzklikne ob odkritju. Josipa Broza je prvikrat fotografiral maja 1945 v osvobojeni Ljubljani, zadnjikrat med ogledom Kopra v družbi Fidela Castra. "Tita dolgo časa nisem smel fotografirati, ker sem bil informbirojevec. Kakih dvakrat sem fotografiral celo z njegovim fotoaparatom…" Kaj vam ni naročil, da mu pošljete kako fotografijo, češ, vsi ga samo fotografirajo, nikoli pa mu nihče ničesar ne pošlje, sem bila zvedava. "O, vidim, da ste prebrali mojo knjigo," se zadovoljno nasmeji in znova poglobi v arhivska brezna.

"A ga poznate?" pomoli portret Maria Magajne. "Bil je fotoreporter v Trstu in moja prva poročna priča." Skupaj sta bežala pred čerini (civilna policija pod zavezniško upravo, op.p.) in beležila nasilje na povojnih tržaških ulicah, on s svojim roleicordom, Edi s filmsko kamero ariflex - za jugoslovanske Filmske novosti in slovenski Filmski obzornik.

"Evo jo - Tina Žužek! To je zgodba za vola ubit!" se vzradosti. "Kakšna je cena svobode? je bil naslov nagradnega razpisa za dijake ameriških srednjih šol v zvezni državi New Jersey. Med več kot sedem tisoči udeleženci so njen esej ocenili kot najboljši." Napisala ga je na podlagi dogodka, ki ga je Šelhaus opisal v Zbogom, Liberty Bell (eni izmed njegovih devetih knjig). "Šlo je za enega najbolj črnih dni za zavezniške letalce," se spominja 19. marca 1944. Tina poleg tega razkrije še zgodbo rešenega letalca Thomasa Wyllerja Forbsa, ki je "po 58 letih in 195 dneh prišel v kraj svojega ponovnega rojstva". Gospod Edi je na rojakinjo Tino nadvse ponosen, kot tudi na to, da je v njeni študentski sobi na Harvardu visela njegova fotografija slovenskih partizanov.

Nikamor brez fotoaparata

Mednje se je odpravil leta 1943, ko je bil brat v nemški vojski, oče v Zagrebu, mama pa v begunjskem zaporu. "To je bila takrat Slovenija," pripomni in razkrije, kako je mamo Julko v lager spravila Titova fotografija iz Jajca, ki jo je namnožila in zakopala v sadovnjaku za hišo. "Kot ponavadi so prišli na vrt sosedovi otroci, da bi se igrali, in odkopali 'zaklad'." Radovedni Nemec, ki je napeljeval poljski telefon, jih je opazil, jim iztrgal fotografije iz rok in z njimi stekel na poveljstvo gestapa.

Čeprav pri izbiri poklica ni imel besede (tako sta namreč odločila starša fotografa), se je s fotoreporterstvom okužil prav pri partizanih. "Ranjen sem bil, puško sem zamenjal za aparat," nadaljuje življenjsko pripoved, ki jo je opisal tudi v knjigi Fotoreporter. "Na partizanskem letališču v vasici Otok v Beli krajini sta me našla profesor Franjo Veselko in France Brenk." Zvabila sta ga v novoustanovljeno partizansko fotosekcijo, župnik iz Metlike je pristavil fotoaparat, kurirske zveze nekaj filma iz Milana, vodstvo propagandne komisije pa mu je izdalo dovoljenje za prosto gibanje.

Dokumentiral je požgane kočevske vasi, ranjence, pribežnike z Raba... Namenjen je bil proti Primorski, a še prej se je zgodila Trava. V tej vasi je učila mamina dobra znanka Nada Vreček - za njega je bila "bog, mati Tereza". "Posušil se boš in dobil za jest," mu je rekla tisto zimo leta 1944, "potem boš pa slikal otroke." Zanimalo jo je, ali nima morda pri sebi kake fotografije vrhovnega komandanta. "Kje pa, sem rekel, Tito je bil takrat v Bosni. Prišlo nama je na misel, da bi otroke na sneg postavila tako, da bi izpisali ime Tito. Ko je Nada videla, da je otrok premalo, je takoj razposlala kurirčke, da so iz kakih petih vasic pripeljali še druge. Ta slika je postala neke vrste legenda. Še zdaj jo radi objavljajo." Pa tista, ko gredo partizani v cerkev, tudi, pripomnim. "Ja, ampak to ni bilo nič naštimano, to je bilo vse res," odvrne.

Konec druge svetovne vojne je dočakal v Gorici, v Ljubljano je prišel 10. maja 1945, toda glavni dogodki so kmalu sledili v Trstu - mestu, kjer je preživel otroška leta, se prvič in drugič poročil, dočakal rojstvo hčerke Veronike in sklenil mnoga pristna prijateljstva. V coni A je posnel in fotografiral prenekatere zgodovinske trenutke, na primer predajo generala Leona Rupnika, zadnje kadre filma Na svoji zemlji, pretepene protestnike, protifašistične postojanke, slovenske trgovine, društva in knjige v ognjenih zubljih. Imel je obilo dela, a zaradi njega postal sovražnik oblasti, in to je nemalokrat občutil tudi na lastni koži, poleti 1946 je - "za samo osem dni" - pristal v samici. Ko je dve poletji zatem "treščilo kot strela z jasnega: informbiro", je odložil kamero in mesec dni po obisku Hruščova v Beogradu v Sežani prestopil mejo.

Redno službo je dobil pri Slovenskem poročevalcu v prestolnici, kjer mu je urednik Rudi Janhuba zabičal: "Brez fotoaparata nikamor!" Edi je svojo leico skrival pod suknjičem, to navado je prinesel iz Trsta. "Imel sem prakso iz kapitalizma," pojasni. "Včasih sem zjutraj, čeprav sem bil zmatran, že ob petih vklopil radio in poslušal, kaj se je ponoči dogajalo." Pravi, da so bili tisti časi za novinarstvo "bolj domači". "Zdelo se mi je, da smo bili kot ena družina, ni tako kot danes." Četudi je poklic žurnalista še vedno naporen. "Ja, kar stresen poklic, ampak vsakdo, ki živi s tem poklicem, živi dvakrat. Veš, kaj se dogaja v ozadju… Vse veš, posebej, če dobro opazuješ."

In kaj je še pomembno za fotoreporterja, me zanima. "Vsak dan moraš spoznati pet novih ljudi," odgovori nadvse resno. "Brez heca, zveze so izjemno pomembne!" Gospod Edi je imel sijajne; ena takšnih je bila, denimo, gospodinja v hotelu Lev, ki mu je med drugim javila, da se je pri njih nastanila Agatha Christie. "Najbolj pomembno je, da si eno sekundo pred dogodkom na kraju. Tista sekunda je instinkt. A razumete? Jaz sem ga izostril v Trstu."

Kdor je z njim hodil na teren, ve povedati, da je Edi vedno ostal do konca. In da je imel za vratom venomer dva aparata. "Eden je bil za delo, drugega sem imel za rezervo," pojasni. "Ampak s podatki kdo, kdaj, zakaj in to, s tem sem bil pa skregan. Nikoli si nisem zapisoval. Tukaj imam na tisoče slik, na katerih nič ne piše. Za veliko ljudi na slikah nimam pojma, kdo so. Nisem imel časa, da bi si vse to pisal. Ko sem bil še aktiven, sem že na poti v službo nabiral posnetke. Ko sem prišel v Ljubljano, sem pred kolegijem stresel na mizo slike, potem sem moral pa razvijati, sušiti s fenom…"

Za Primorski dnevnik, L'Unita, Il Lavoratore, Slovenskega obveščevalca, revije Tovariš, Jana in TT, časnike Delo, Ljubljanski Dnevnik in Nedeljski Dnevnik je posnel mnoge legendarne prizore, manj in bolj slavne. Na primer dramatika Arthurja Millerja, filozofa Sartra, revolucionarko Dolores Ibarruri, šahista Bobbyja Fischerja, kozmonavtko Valentino Terješkovo, trobentača Louisa Armstronga, jazzista Johna Lewisa… Pa njemu tako ljube živali, ljudi ob Savi, stoletnike iz raznih krajev, nesreče v premogovniku v Zagorju, potres v Skopju, delavske in študentske proteste, mladinske delovne akcije, nešteta silvestrovanja, Kardelja na Triglavu, številne domače kulturnike, zaveznike iz vojne, ki so iskali sledi, in še in še.

Neprespana kronika

Tudi kot "fotoreporter v copatah" ni obmiroval. Nekega dne, denimo, je začel sestavljati tisočdnevno kroniko, nekakšen dnevnik pomembnih in nepomembnih peripetij. Med njimi je nekaj zanj izjemnih dogodkov, kot recimo zagovor diplomske naloge Franca Fabeca na filozofski fakulteti v Trstu z naslovom Ilegalna in partizanska fotografija v okupirani Sloveniji leta 1941-45. Ali 15. november 2001, ko Edi vso noč ni zatisnil očesa, ker je Slovenija igrala nogomet z Romuni. In ker ni mogel biti na tekmi, je fotoreportersko slo potešil naslednji dan na bežigrajskem stadionu, ko se je s staro press izkaznico in trotlkamero zrinil med kolege.

"Pa na olimpijske igre v Pekingu ne pozabite," me opomni. "Zaradi Sare nisem spal," je zapisal lani 12. avgusta ob pol štirih zjutraj. Na olimpijskih igrah je bil v vlogi fotoreporterja štirikrat: trikrat "kot padalec" in enkrat samkrat kot akreditirani poročevalec. Da se je znašel v Münchnu leta 1972, je po šestintridesetih letih še vedno hvaležen pokojnemu športnemu uredniku Evgenu Bergantu. Predvsem pa prekaljenima novinarjema Pepiju Deklevi in Henriku Übeleisu.

"Dva dni pred igrami sem delal s polno paro," prebirava odlomke iz njegove biografije. "Obiskal sem vse naše tekmovalce, ki so bili na treningih ali v olimpijski vasi…" Filme s tristo šestdesetimi posnetki sta s kolegom Henrikom morala odposlati v domovino. Toda ker olimpijski vlak, ki bi moral med drugim dostavljati tudi fotoreporterske posnetke, še ni vozil, sta jih predala kar nekemu potniku. V Ljubljani ga kurir ni dočakal in Edi je moral vse portrete posneti znova. Ko so deseti dan iger v olimpijsko vas vdrli palestinski teroristi, je Edi ure in ure prežal za trofejskimi fotkami, a objektiv je ujel le takratnega notranjega ministra Hansa Dietricha Genscherja in nekaj okolja.

Tudi lanski 31. marec ima v Šelhausovem gradivu pomembno mesto, takrat je bila namreč v Cankarjevem domu premiera dokumentarnega filma Bil sem zraven. Režiral ga je Jurij Gruden, na nacionalni televiziji so ga predvajali že večkrat. "Čudno," je pomislil gospod Edi, "ker je v njem toliko partizanstva."

Fotoreporterjev obračun

"Sijajne fotografije so te dni v časopisih! A mislite, da moji kolegi uživajo, tako kot sem jaz?" se zamisli in odtava med kdo ve katere spomine.

"Moja najljubša slika je pa tale," pokaže na Čarija, psa potepuha. "To reportažo sva delala z novinarjem Mirom Počem; dva dni sva ga spremljala za Tedensko tribuno, kot da je kaka velika živina." Na steni njegove sobe v domu starostnikov na Zbiljah visijo fotografije še ene potepuhinje - mačke Tačke. "Oj, koliko časa sem jo čakal!" Potrpljenje - še ena fotoreporterska vrlina, ugotavljava. In tudi nemir, ki žene. Zaradi njega "reporter v copatah" ne ždi v samopomilovanju; spremlja aktualne dogodke, bedi med športnimi podvigi naših junakov, ureja arhiv, pripravlja razstave.

Pred dnevi je prisostvoval odprtju prve izmed petih razstav, ki se bodo zvrstile do konca letošnjega leta. Glasbeni svet šestdesetih se bo namreč iz avle Radia Slovenija selil na ljubljanski grad, nato v festivalno dvorano na Bled, pa v Knjižnico Otona Župančiča, nakar se bo vrnil v Muzej novejše zgodovine Slovenije. "A ni super tale fotografija z Bleda?" mi pokaže posnetek Marjana Cigliča, ki je leta 1963 v objektiv ujel Edija med fotografiranjem glasbenika Johna Lewisa. Ko moj pogled obstane na brisači, s katero je podložil pisalni stroj, se nasmehne: "Da ne motim sosedov." Ali piše kaj novega, še povrtam. "Ja, Fotoreporterjev obračun, to bo moja zadnja, deseta knjiga. Preden umrem, bi rad še kaj povedal."