In sem bil spet razočaran. V gledališču smo lahko improvizirali, odzivali smo se na občinstvo; če se je preveč smejalo, smo počakali, da tekst ne bi utonil v hrupu, drugič spet smo kaj dodali, da smo ljudi v dvorani malce požgečkali. V kinu pa to ni bilo mogoče, film se je vrtel naprej ne oziraje se na reakcije gledalcev. Kot slon v trgovini s porcelanom. Projekcija me je spravljala v slabo voljo, ker se je marsikakšen detajl izgubil. Spet je gledališče premagalo film. Umetnosti mu sicer nisem odrekal, a igral sem rajši v gledališču." Igralec Polde Bibič je svoj memoarski spis tudi naslovil Med filmom in gledališčem, govori pa seveda bolj o svojem delu pri filmu, saj je bil tudi napisan za brošuro, s katero je Slovenska kinoteka Poldeta Bibiča uvrstila v Muzej slovenskih filmskih igralcev.

Ta muzej je sicer šele v gradnji, ki poteka kot prenova Škrateljnove domačije v Divači, kjer se je nekoč rodila "prva slovenska filmska zvezda" Ita Rina (s pravim imenom Ida Kravanja); tega muzeja realno torej še ni, zato pa že vrsto let obstaja kot neke vrste "imaginarni muzej", ki ga Slovenska kinoteka in občina Divača vzdržujeta z izdajanjem brošur o slovenskih igralcih in igralkah (lani o Mihi Balohu), razstavljanjem njihov slik v Itini sobi Škrateljnove domačije in s priložnostnim programom na dvorišču te kmetije - zaradi gradbenih del bo jutri ta program (s projekcijo filma Moj ata, socialistični kulak Matjaža Klopčiča) sicer potekal v lovski koči na Kožleku pri Divači. Urednica teh brošur je sodelavka Slovenske kinoteke Lilijana Nedič, ki je za brošuro Poklon Poldetu Bibiču popisala njegovo filmografijo, Jože Dolmark pa je v uvodnem prispevku opisal Poldeta Bibiča kot "človeka, igralca in zvezdnika, ki ga preprosto moraš imeti rad".

Bibičev igralski opus obsega 145 gledaliških in 36 filmskih vlog, nastopil pa je tudi v 200 radijskih igrah, 43 televizijskih dramah, 23 TV serijah in treh kratkih študentskih filmih. Njegova igralska kariera se je začela leta 1957 v ljubljanski Drami, pozneje (19771981) je bil tudi njen ravnatelj in celo desetletje (197383) poučeval igro na AGRFT. V filmu je Polde Bibič debitiral z vlogo negativca v Dobrem morju (1958) Mirka Groblerja, namreč kot ribič Kiro, ki z dinamitom pobija ribe, toda na snemanju so - v zabavni anekdoti, ki jo tudi opisuje Bibič v svojem memoarskem spisu - namesto mrtvih rib na površino priplavali kondomi... V zvezi s Kavčičevo in Rožančevo Akcijo (1960), v kateri je Bibič igral enega izmed zapornikov, pa ne gre več za kakšno anekdoto, marveč verjetno za prvi primer politične cenzure v slovenskem filmu: Polde Bibič se namreč spominja, da so posneli povsem drugačen konec filma od tistega, ki ga je na zahtevo partijskih funkcionarjev moral dodatno posneti Jane Kavčič.

Med najlepšimi (pa tudi duhovitimi in informativnimi) so Bibičevi spomni na sodelovanje z Matjažem Klopčičem: v njegovih Papirnatih avionih (1967) je Bibič sprejel celo vlogo ljubimca, pa naj se mu je še tako upirala, za vlogo dr. Janeza v Cvetju v jeseni (1973) pa je bil pripravljen tudi shujšati in se kot slikar Petkovšek v Klopčičevem televizijskem filmu Nori malar (1978) pogrezati v blato. In tudi ko v vlogi Toneta v Babičevi Poslednji postaji (1971) na partizanskem mitingu umre z obrazom, umazanim od golaža, je to ena izmed najbolj pretresljivih smrti v slovenskem filmu. Polde Bibič odkrito pove, da mu je bila sicer všeč vloga zdomca Ferenca v Letu mrtve ptice (1973), ni pa se ujel z režiserjem filma Živojinom Pavlovićem ("veliki režiser je zdolgočasen sedel ob strani, brez zanimanja gledal snemanje in ves čas ni rekel niti besedice"). Med slovenskimi filmskimi režiserji je Polde Bibič najrajši delal s Klopčičem in Štiglicem, med filmskimi vlogami pa se rad spominja Bedanca v Kekčevih ukanah (1967) in še posebno Trubarja v Heretiku (1986).

Polde Bibič je napisal že kar nekaj memoarskih tekstov, ki so izšli v knjižni obliki (Igralec, Pravljičar, Prispevki, Soigralci, Soigralke, Izgon), ta njegov spis Med filmom in gledališčem pa je spodbudil "nepozaben spomin" na doživetje, ob katerem je spoznal razliko med filmsko in gledališko igro: na snemanju Čapovih Trenutkov odločitve je vso noč kot očaran gledal Severjevo ponavljanje enega samega kadra, v katerem je povedal več z rokami kot z besedami. "Ko sem si šel ogledat film, sem nestrpno čakal prizor, ki me je na snemanju tako silno pretresel... A drgeta Severjeve roke ni bilo. Snemalec ga je odrezal v prid likovni kompoziciji." Izvirna izkušnja filmskega igralca je razočaranje.