Kakšni so konkretni znaki te bolezni?
Malodušnost in brezbrižnost, površnost, pozabljivost, zmanjšana delovna storilnost, prepirljivost, odpor do dela in sodelavcev, razdiralen odnos do nadrejenih, nanašalnost, sumničavost,  odtujitev, zavračanje pomoči, slabo počutje, bolečine v mišicah, nespečnost, utrujenost, nagnjenost k zlorabi hrane, alkohola ali pomirjeval, spolna hladnost, povišan krvni pritisk, krvni sladkor, maščobe, holesterol, težave na ožilju, srcu in pljučih, zmanjšana imunost in psihosomatske motnje, ki prerasejo v nevarna obolenja.
Drži, da depresija in kronična utrujenost nimata s poklicno izgorelostjo nič skupnega?
Vzrok depresije je motnja v delovanju serotonina v možganih, kronična utrujenost pa v motnji presnovi celic. Vzrok za izgorelost pa je neustrezen odziv na stres. Organizem se odziva s hormoni (kemično) namesto z možgansko skorjo (s pametjo).
Niso po svoje vse odraz neravnovesja v družbi in odmika od sebe?
Odtujenost je predvsem odmik od sebe, pomanjkljiv stik s seboj, nesposobnost ozaveščenosti sebe, pomanjkljive sposobnosti doživljanja nekega dogajanja. To je torej bolezen sodobne odtujenosti in potrošništva, saj smo ljudje zadnjih 50 let zanemarili prav urjenje zavesti o sebi, ki je bistvo naše duhovne razsežnosti.
Vpliva na to, da obolevajo pogosteje moški, njihova introvertiranost ali morda Ojdipov kompleks?
Moški nismo vase zaprta bitja, smo pa čustveno slabše oblikovani kot ženske. Problemov se lotevamo pretežno miselno (logično), zanemarjamo pa čustveno ozadje, ki ga ne znamo prepoznati ali se zanj ne zmenimo. Ojdipovci pa so tako redki med nami, da jih ne štejem kot resnejše kandidate za izgorelost. Veliko več pa je fantov, ki se predolgo držijo maminega krila in se kot razvajenčki niso sposobni spopadati s stresi. Problematične so torej mamice, ki se predolgo oklepajo otrok, namesto da bi se spet oklenile svojih mož.
Kaj pa sodobna ženska?
Potrošniško naravnan poslovni svet je moška iznajdba. V poslovnežu že od nekdaj tli težnja po lasti, slasti in oblasti - ne le do denarja, ampak tudi do žensk. Sodobna poslovna ženska ne bi smela žrtvovati svoje ženstvenosti na račun moške nečimrnosti. Njena vloga je jasna: z moškim je pri poslih, na delu in doma enakopravna. Tudi moški imamo različne vloge, le da so pri poslih drugačne kot doma.
Obolevajo pogosteje tisti, ki se v življenju predajo vlogi žrtve? Kaj pa perfekcionisti?
Več je rizičnih posameznikov kot rizičnih delovnih mest. So na primer posamezniki, občutljivi kot princeske na zrnu graha, ponižni in ubogljivi kot pepelke, bahavo naduti kot mafijci, ki želijo vse opraviti sami, so zanesenjaki, ki mislijo rešiti svet, samotarji, ki pri pogovoru ne znajo gledati sogovorniku v oči, zagrenjeni ciniki, ki ne marajo šal, kronično bolni in tako naprej. Tisti, ki smo jih v otroštvu označevali za nemirne hiperkinetike, znajo biti odlični raziskovalci, medtem ko imajo perfekcionisti bore malo ustvarjalne domišljije.
Obstaja relevantna korelacija med deloholizmom in izgorelostjo?
Deloholizem je pravzaprav nadomestno vedenje za neko prikrito, v podzavest izrinjeno težavo, ki je posameznik ne želi ali ne zna razkriti. Deloholik je torej neke vrste nevrotik, če ga označim laično. Izgorel posameznik pa ni nevrotičen, ampak zelo resno bolan. Za delo zagnan posameznik še ni nujno deloholik. Je pa res, da lenuh ne more izgoreti.
Kako bi umestili bolezen izgorelosti v sklop telesnega, čustvenega, mentalnega in duhovnega?
Izgorelost je motnja na osebnostni ravni in zajema telesno, duševno, socialno in duhovno razsežnost. Začenja se pri motnjah na duhovnem odzivanju, ko je delavec, ki je do zdaj gorel z vso vnemo in močjo, ostal neopažen ali celo kritiziran. Slovenci smo mojstri pri metanju polen pod noge uspešnejšim od sebe.  Zalomi se značajsko rizičnemu in tistemu, ki ni sposoben ozavestiti trenutnega dogajanja oziroma se z dogajanjem soočiti in se odločneje odzvati. Tak posameznik se bo na stres odzval na prastar, kemični način, namesto s pametjo. Čustveni blok v srednjih možganih rešuje s hormoni nadledvičnih žlez, ki imajo pri premočnem dolgotrajnem delovanju uničujoče posledice za telo. 
Kakšen pomen ima zavest o sebi pri izgorelosti in njeni odpravi?
Bistven. To je tista razsežnost uma, ki je v nobeni šoli in nobeni drugi vzgojni ustanovi pri nas ne urimo. Urijo pa jo budistični menihi in vsi, ki jih zanima duhovnost. Ne podpiram pa tistih, ki mislijo, da je mogoče rešiti svet z meditacijo, transcendenco, ezoteriko in mistiko. Zavest o sebi je sestavni del uma, je soočenje s seboj, lastnim delovanjem, z lastno vestjo in lastnimi odločitvami. Takega soočanja je med ljudmi še premalo, čeprav je sodobni človek tega zmožen. Še vedno je vprašljiv pojem vesti, resnicoljubnosti, dobronamernosti in strpnosti do drugačnosti drugih. Ko poslušam pomembne može v kravatah, nisem prepričan, da govorijo po vesti in v skladu z opisanimi vrednotami.
Je torej življenjski slog ključni dejavnik za pojav izgorelosti?
Da, ključni. Vprašanje je, kdo od nas resnično preverja lasten življenjski slog in kdo si med nami jemlje dovolj prostega časa zase. Ko svojim pacientom svetujem, naj mislijo nase, mi pravijo, da nimajo časa. Imajo pa na primer leto in več dni časa za rehabilitacijo po infarktu.
Kje presekati gordijski vozel in kako se lotiti rehabilitacije?
Pri prevelikih težnjah po materialnem ugodju. Prevelik je pohlep po materialnih dobrinah. Tisti, ki vse to imajo, ne utegnejo s tem živeti, ker morajo še več delati, da vse to vzdržujejo. Pravijo, da je bogataš z veliko jahto dvakrat srečen: ko barko kupi in ko jo proda.
Kaj lahko naredi za zajezitev izgorevanja posameznik sam in kaj podjetje?
Najprej je na vrsti podjetje. Dobro podjetje zna poskrbeti za celotni delovni proces, v katerem ima bistveno vlogo delavec. Vodstvo podjetja je odgovorno poučiti delavca o vseh pasteh izgorelosti na delovnem mestu. Žal pa je največkrat med najbolj izgorelimi prav vodstvo. Pomembno je pretehtati komunikacijske tokove v podjetju, tako vertikalne kot horizontalne, in šele nato razmišljati o ukrepih. To lahko opravi le zunanji strokovnjak ali strokovna ekipa, saj nas je malo takih, ki v eni osebi obvladujemo probleme komunikacije, medosebnih odnosov, rizičnih faktorjev in zdravstvenih posledic izgorelosti.
Kam v koncept zdravljenja spada zadovoljevanje potreb po ljubezni in po svobodi?
To so človekove temeljne potrebe, kot jih je sredi minulega stoletja opredelil Maslow. Kadar gre za nesposobnost dajanja in sprejemanja ljubezni ali za nesposobnost svobodne izbire ali ukrepanja, je potrebna psihoterapevtska obravnava v skupini ali posamično. Ta stroka je pri nas še skoraj povsem nerazvita, saj parlament že vsaj deset let odlaša z razpravo o tem, kam in kako umestiti psihoterapijo in psihoterapevte. Trenutno nas je tistih z licenco prav malo, veliko več pa samozvanih >psihoterapevtov<.
Kako pomembna pa je polna karierna samorealizacija in reciva temu >kariera iz strastiKatera koli dolgotrajna strast, ki je vezana na orgazme ali na katarzo, izčrpava organizem in pomeni dolgotrajen stres. Ko adrenalinske >poplave< ne zadostujejo, jih nadomestijo močnejši hormoni. Strastni karieristi običajno preplavljajo svoje telo s testosteronom. Zato imajo bolj izražene sekundarne spolne znake, med katerimi je tudi prezgodnja plešavost. Če ne bodo spremenili življenjskega sloga, jim izgorelost ne uide.
Kaj je za vas duhovna moč?
Duhovna moč je svoboda, vezana na sposobnost dojemanja sebe, lastnih odločitev in sprejemanje odgovornosti zanje. Kdor svobode ne zazna kot največje človekove danosti, je ujet v kletko brezštevilnih teorij ali naukov, ki mu jih določajo drugi: trgovina, politika, religije in druge organizacije, ki skrbijo za pranje možganov.
Kako komunicirati ustvarjalno?
Ustvarjalna komunikacija je vezana na hkratno opisovanje doživljanja nekega dogajanja in sprejemanja besednih odzivov (>feedback<) od sogovornika. Ne gre torej za sporočanje, ampak za sporazumevanje. Sporočanje brez besednih odzivov je pridiganje, ki si ga lahko privošči le duhovnik med verskim obredom. Vsi drugi ljudje naj bi se med seboj sporazumevali. Če neki pogovor ni doživljajski, ni ustvarjalen, saj obtiči v razumskem svetu, ki mu doživljanje ne more blizu.
Kam pa spada popolna iskrenost do sebe?
Iskrenost do sebe je pogum in hrabrost, ki ga premorejo ozaveščeni posamezniki. Če želim biti iskren do sebe, si moram dovoliti besedne odzive drugih. V psihoterapiji pravimo temu zrcaljenje. Katera koli srečanja, konference in sestanki naj bi bili >dvorane ogledal<. Če bi bili resnično iskreni, ne bi potrebovali spovednikov in sodnikov. Zadostovalo bi zrcaljenje, v katerem ni mogoče skriti sebe in lastne vesti.
Kdaj postane po vašem človek enost, celota?
Človek je od nekdaj celota v samem sebi in v povezavi z drugimi ter okoljem, le da lastne celovitosti do zdaj še ni znal združiti (integrirati lastni >self<). Tisočletja se je prebijal skozi mistiko, religije in prestave o sebi, ki so mu omogočile, da se je prebil do sebe in združil vse te predstave v celoto, katere sestavni del je tudi sam. 
Kot rešitev na nivoju družbe ponujate socialni kapitalizem.
To je gospodarski sistem, ki ga že uvajajo skandinavske države: manj denarja v roke posamezniku in več v javno dobro. Na primer: brezplačni vrtci in šole, javni prevozi, učbeniki, kultura in rekreativni športi ter večji davek na bencin, razkošne predmete, avtomobile, modne izdelke, tobak in alkohol. Način življenja bi se umiril in zase bi imeli več časa. V takem gospodarstvu ni prostora za potrošništvo. Trgovina postane le servis in nič več.
Recesija nas sili tudi v zbliževanje. Kako jo povezujete z boleznijo izgorevanja?
Finančna in gospodarska recesija je imenitna priložnost za temeljit razmislek. Ali želimo še naprej riniti z namišljenimi borznimi špekulacijami ali bomo končno upoštevali pravila finančne etike? Mislim, da je bilo zavajanj in laži borznih špekulantov več kot preveč. Če bi bil pravni sistem kaj vreden, bi morali ti ljudje ostati za zapahi, saj so oškodovali predvsem davkoplačevalce. Vprašanje seveda, koga ščiti država: sebe ali državljane. Uporabili ste izraz druženje. S kom? Z zlaganimi bančniki, politiki, tajkunskimi mogotci? Ko izgubijo državljani zaupanje vanje, so v nevarnosti mogotci, ne drugi ljudje. Potrošniško uničevanje človekove svobode prej sili v odtujitev in v >neznosno lahkotnost bivanja<, kot pravi češki pisatelj Milan Kundera. Če torej želimo resnično preživeti, se moramo družiti, ne razhajati, pogovarjati, ne molčati, si izmenjevati besedne odzive, ne v zadregi se smehljati. Očitno ni več čas za poceni zabavo v smislu >panem et circenses<, saj je rimski imperij prav zato tako klavrno propadel. 
V svoji strokovnih člankih pogosto kritično nastopite do družbe. Ampak družba smo ljudje. Kaj moramo torej razviti, da nam bo kot družbi dano plodnejše socialno okolje?
Kako krasno in hkrati naivno vprašanje! Družba se pri nas še vedno deli na civilno pobudo, ki nima skoraj nobene vloge, in na politiko, ki ima daleč preveč besede. Tako imenovana pravna država je pri nas še na papirju. Pri nas še ni mogoče, da bo na račun napak, ki jih je na primer v upravnem postopku storil državni birokrat, dobil tožbo državljan. Ko bomo družbo sestavljali resnično ozaveščeni in svobodni ljudje, bodo tudi državni uradniki bolj človeški. Državni aparat naj bi bil nekakšna komunalna uprava družbe in nič več. Če preseže ta pooblastila, je demokracije konec. Razviti moramo torej ozaveščenost sebe in povedati državnim uradnikom, da je narodova pamet in ustvarjalnost zunaj njihovih kabinetov.
Kateri vzorec Slovenci nenehno ponavljamo, da nekako ne uspemo še polno zadihati?
To vprašanje mi je pisano na kožo. Slovenci se kot pijanec plota držimo že davno preseženih metod pri vzgoji podmladka. Pa ne mislim na vrtce in šole, ampak na univerze. Ne poznam učnega predmeta, kjer bi študente učili ozaveščenosti sebe, jih urili v lastnem doživljanju in oblikovanju vrednot. Kot da je učenje teh fenomenoloških pojmov greh, ker se fenomenologije še vedno drži vzdevek neznanstvenosti. V povsem naravoslovnih strokah bi morda še šlo, ne morejo se pa taka tolmačenja nanašati na humanistične vede, med katere spada tudi medicina, pedagogika, psihologija in socialno delo. Prav tukaj bi morali biti bolj asertivni in reči dosedanjim univerzitetnim programom >ne!<, sicer bodo iz roda v rod vzgajali nove doktorje znanosti po starem kopitu. Ne vem, če je koga dovolj v hlačah, da bi enkrat za vselej presekal ta preživeli vzorec in začel na novo. Če je v meni kaj jeznega otroka, je to znak moje neuklonljive ustvarjalnosti.