Zbrani so se nameščali v položaj polnega lotosa, sklepali roke v te ali one mudre ter brez besed čakali na učiteljev znak. On, odet v črno kuto, je bedel na čelu. Ko je trikrat glasno udaril z lesenimi paličicami taku, so sledile pozdravne besede: »Dober večer vsakomur v imenu vsakega izmed nas.« Navodil, kako meditirati, ni bilo obilo. Svetoval je, naj sedimo vzravnano in s priprtimi očmi zremo kak meter predse. »Vidimo, a ne gledamo,« je dejal, »slišimo, a ne poslušamo.« Nobene misli ali občutka naj ne odganjamo, samo preprosto naj bomo, tukaj in zdaj. »Jezik potisnemo ob nebo, dihamo skozi nos,« je nadaljeval. Vdih, izdih… Toliko koncentracije bom pa že zmogla, sem se bodrila, čeravno se mi je zdel odmerjeni čas kot vzpon na Triglav zahteven zalogaj. Kako naj človek ob vseh teh motnjah meditira, me je prešinilo. In kdo neki se je domislil, da bi tiktakanje lahko umirilo um, je bentil moj notranji nergač. Potem je poniknil in po spustu z gore, po uri in pol »čiste izgube časa«, kot je zazen označil učitelj Dušan, je bilo telo sproščeno, na obrazu pa nasmeh kot tisti, ki se zariše zaljubljencu ali kadilcu marihuane.

Uzda za nemirne misli

Meditacija je bržkone stara kot človeštvo, starejša kot pisni dokumenti, prepletena s številnimi kulturami in tako rekoč vsemi religijami. Latinski izvor (meditatio) je prvotno označeval fizično in intelektualno vadbo, kasneje kontemplacijo, danes pa združuje raznolike tehnike, katerih cilj je umiriti um in telo. Nekatere segajo v davnino, kot denimo »čista molitev« prvih kristjanov, radža joga indijskega modreca Patandžalija, obredi sufijskih mojstrov, budistov ali slednikov zen filozofije. Druge, kot recimo terapevtska meditacija, nauk Maharišija Maheša Jogija o transcendentalni meditaciji, dinamična metoda indijskega mistika in duhovnega učitelja Oshoja ali način prebujanja tretjega očesa, kot ga je zasnoval dr. Samuel Sagan (Clairvision), so se začele uveljavljati šele pred nekaj desetletji. Zanimanje zanje se je z vzhoda začelo širiti na zahod po drugi svetovni vojni. Največ zaslug za to pripisujejo budističnemu učenjaku Suzukiju in zenovski tradiciji. K priljubljenosti je nedvomno veliko prispeval tudi burmanski vladni računovodja, U Ba Khin, ki je oživil 2500 let staro budistično tradicijo in jo poimenoval vipassana; še danes jo množično izvajajo. Tudi zvezdniki so dodali svoje: denimo glasbena skupina The Beatles, ki je leta 1968 vse do Indije sledila Maharišiju, kot tudi igralka Mia Farrow, pa pisateljica Alice Walker... Menda sta (tako ali drugače) meditirala tudi Albert Einstein in Thomas Edison.

Z vprašanjem, kaj je pravzaprav meditacija, se je začel tudi torkov večer v Oshojevem centru v Ljubljani. »Skoraj ni bilo dveh enakih odgovorov,« začne razlagati Elena Jenček Dilrupa, ki center vodi že več kot deset let, z meditacijo pa se ukvarja od osemdesetih let prejšnjega stoletja. »Nekdo je rekel, da je zanj meditacija mir, za nekoga drugega je svoboda, nekomu tretjemu življenje. Zame je notranje potovanje, spoznavanje neskončnih prostorov, sebe…« Lama Tubten Shenpen Rinpoche, predstojnik budistične kogregacije Dharmaling, jo je opisal kot orodje za mirnejši, bolj osredotočen in bolj subtilen um. »Meditacija je stanje, ko umirjaš površinski del sebe in dovoliš, da se tvoja globina razodene,« je dodala Biljana Bitenc v imenu šole Clairvision. Učitelj bompu zen meditacije Dušan Osojnik jo je označil kot nemerljiv notranji proces, ki je za vsakogar zelo drugačen, zelo intimen, Andrej Rus, diplomant Maharishi University of Management in doktorski kandidat iz antropologije, pa kot naravno, nenaporno mentalno tehniko.

Pri Deane H. Shapiro in Rogerju N. Walshu si lahko iz zbornika Meditation, classic and contemporary perspective sposodimo še psihološko razlago: »Pojem meditacija se nanaša na družino samoregulativnih vaj, ki so usmerjene na vadenje pozornosti in zavedanja z namenom, da bi bolj voljno nadzorovali mentalne procese ter tako spodbujali splošno mentalno blagostanje in razvoj oziroma tudi posamezne sposobnosti, kot so na primer mirnost, jasnost, koncentracija ali prijaznost.« Profesor Richard Davidson (University of Wisconsin, Madison), avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja meditacije, in njegov sodelavec Antoine Lutz jo dojemata kot »družino kompleksnih emocionalnih in pozornostnih regulatornih strategij, razvitih za različne namene, ki vključujejo kultiviranje blagostanja in čustvenega ravnotežja«, medtem ko jo Luis S.R.Vas, avtor knjige Meditacija, označi kot potrebo. »Povezana je s temeljnimi človekovimi vprašanji, na katera razum ni zmožen odgovoriti,« piše. »Je prehod, s pomočjo katerega si krepite zdravje in umske sposobnosti ter čustveno in duhovno blaginjo.« Ali kot je v delu Orange Book zapisal »pravi eksistencialist« Osho: »Meditacija je edini način, da prerastete sebe, edini način, da se transcendentirate.«

Le za trezne in prisebne?

Da se možganski valovi spremenijo iz aktivnih v reflektivne, da se umirimo, sprostimo in znebimo misli, nam je lahko v pomoč bodisi enostavno dihanje, mirno sedenje in usmerjanje pozornosti (na primer v kristal, rožo ali svečo), vizualiziranje (Bude, gora, morja…), ponavljanje molitve ali mantre, nepristransko opazovanje, poglabljanje v čakre oziroma energijske vrtince in še bi lahko naštevali. »Vsaka tehnika ima svoj čar, svoj namen, svoje prednosti, svoje cilje,« je razložil Andrej Rus iz ATMA centra in ponudil primerjavo s športom. »Jadralno padalstvo, plavanje, nogomet, biljard – vse to so športne aktivnosti. Ne gre za to, da bi bila ena športna vadba boljša od druge.« Kateri izmed njih bo človek sledil, je stvar osebne izbire. Če prisluhnemo duhovnemu učitelju Bhagwaniju Shreeju Rajneeshu ali krajše Oshoju, je pomembno le eno – metoda naj bo blizu človekovim kvalitetam. »Navdaja naj z radostjo,« je dopolnila gospa Elena. »Če te veseli glasba, se loti tehnike meditiranja z glasbo. Če te radosti ples ali intelektualno delo, potem uporabljaj takšne metode.« Najbolj znana med številnimi, ki jih je domislil mojster Osho, pa je tista aktivna. »Na zahodu so ljudje bolj povezani z intelektom, razvojem, znanostjo,« je pojasnjevala gospa Elena med kosilom, »zato je Osho prepoznal potrebo, da mora zahodnega človeka najprej osvoboditi uma in kontrole.« Namen te metode je, »da pride človek v stik s svojimi potlačenimi čustvi«. Modrec jo je imenoval kontrolirana norost. Vendar ni primerna za vsakogar, opozori Jenčkova. »Če je nekdo recimo na meji živčnega zloma, vsako aktivno meditacijo odsvetujem. Zgodilo se nam je že, da je nekdo pri čisto navadni plesni meditaciji zapadel v stanje agresije, ki bi bila lahko v naslednjem koraku neobvladljiva.« Kaj pa ljudje, ki se opijajo, jemljejo pomirjevala ali droge? »Ne,« je bila jasna, »pogoj je, da so ljudje trezni.« Enako menijo tudi v šoli Clairvision, ki uči prebujanja tretjega očesa, »vrat, ki vodijo v notranji svet«. »Tablete, droge in alkohol zamegljujejo zavest in zavedanje,« je razložila gospa Biljana, ki je preizkusila že marsikatero metodo od rebirthinga do joge, zavestnega sanjanja po Carlosu Castanedi, Oshojevih učenj in še česa. »Meditacija je za trezne in prisebne ljudi.«

Po njenem ni primerna niti za njihove partnerje. »Prisotnost ljudi, ki jemljejo opojne snovi, že tako izčrpava vašo energijo, čeprav jih sami ne jemljete. Če pa meditirate v bližini take osebe, se bo vaše stanje samo še poslabšalo.«

Lama Rinpoche meni drugače. »Če imate voljo in interes, lahko meditirate ne glede na to, kaj počnete,« je dejal. »Rekel bi, da je prav za takšne ljudi pomembno, da začnejo meditirati, kajti s pomočjo meditacije se bodo lažje znebili odvisnosti in toksinov.« Noah Levine, ustanovitelj meditativne skupine Dharma Punx, avtor istoimenske knjige in glavni lik dokumentarnega filma Meditate and Destroy, bi mu bržkone pritrdil. Pri sedemnajstih se je, odvisen od heroina, cracka in alkohola, znašel v zaporu, kjer se je »temnih demonov« in pogubnih opojnih drog očistil prav s pomočjo budistične meditacije. Učitelj Andrej je prikimal in začel opisovati, kako se med vadbo transcendentalne meditacije na ravni duševnosti in na ravni telesa pojavi stanje zelo globokega počitka, ki odpravi utrujenost, stres in napetosti. »Zato se po nekaj minutah počutimo zelo sveži in spočiti. Misli postanejo jasne in urejene, zato opazimo, da lažje opravljamo stvari. Ker se bolje počutimo, se spontano izboljšajo naši odnosi z drugimi. Manj notranje tesnobe, nemira in napetosti pa povzroči, da se spontano zmanjša tudi potreba po kavi, cigaretah in alkoholu.«

Kljub razlikam je vsem metodam najbrž skupno ohranjanje pozornosti, meni Dušan, ustanovitelj zen centra Jakushinji ali Srce tišine, ki se je s filozofskimi deli in spisi indijskih mislecev srečeval že v srednji šoli. »Pozornost je potrebna zaradi uma,« je pripomnil, »oziroma zaradi njegove razpršenosti in zmedenosti. V zazenu se običajno, sploh na začetku, pozornost ohranja z opazovanjem ali štetjem dihov. Predvsem zato, ker je dihanje nekaj zelo konkretno realnega in ne nekaj, kar bi bilo izrazito povezano z umom in njegovimi interpretacijami. Dihanje je torej nekakšna oporna palica, ki pomaga, da je um osredotočen. In ko postaja um osredotočen, se obenem tudi uravnoveša.«


Med vožnjo, vrtnarjenjem ali pospravljanjem

»Naš cilj je meditacijo vključiti v vsakdan,« je lama nadaljeval pogovor. »Ne verjamem v to, da je meditacija nekaj, kar se počne sede v lotos položaju, z dišečimi palčkami in prijetno glasbo. Poiskati velja način, kako lahko meditiramo ves čas. Seveda se boste na začetku srečali z egom, ki bi rad zdivjal, ampak po določenem času bo šlo lažje in meditacijo boste lahko izvajali od jutra do noči, od noči do jutra med učenjem, vrtnarjenjem, čiščenjem stanovanja, vožnjo avtomobila…« Da bi med vožnjo meditirala?! »Pojasnite mi, kako se to počne,« sem ga poprosila. »Z eno pomembno stvarjo imamo veliko težav,« je začel odgovarjati, »to je prisotnost v trenutku ne glede na to, kaj počnemo. Ker nismo prisotni v trenutku, v tem, kar počnemo, se nam neredko zgodi, da prismodimo jed ali denimo opraskamo avto. Včasih se nam primeri, da nekam potujemo in se začudimo, kako hitro smo tja prispeli. Prav ta odsotnost prisotnosti ustvarja prostor, ki buri naše emocije. V takih trenutkih se naš um ne zaveda in če se pojavi kaka stresna situacija, postanemo jezni ali ljubosumni. Namen meditacije je, da se začnemo zavedati vsakega trenutka življenja, da bi od vsakega trenutka življenja imeli kar največ koristi, da se ne bi izgubljali v nepomembnih stvareh, ki v naših glavah le ustvarjajo hrup. Ko torej kuham, vrtnarim ali počnem karkoli drugega, se poskušam temu povsem posvetiti, da bi to početje transformiral v mirno, plodno dejavnost. Ne le, da bo hrana boljšega okusa, tudi um bo prisotnejši.«

»Nerodno je, da proces meditacije – v kakršnemkoli kontekstu – ločujemo od vsakdanjega življenja,« je pritrdil gospod Dušan. »Ne tako redko postane meditacija nekakšna 'varna soba' ali zatočišče pred tegobami vsakodnevnega življenja in ne vez z njim. Pogosto opažam, da imajo 'duhovni' ljudje precej težav v odnosih z okolico, z najbližjimi. Morda celo več kot drugi. Pravijo, da jih njihovi najbližji ali sodelavci ne razumejo, predvsem zato, ker so zelo materialistični, obrnjeni le navzven, k čutom. Uporaba meditacije skriva veliko pasti, ki izvirajo iz posameznikovih notranjih vzgibov in na katere je dobro biti pozoren.«

Pasti pa se skrivajo tudi v učitelju, duhovnem vodji, guruju ali kakor mu že rečete. Kot razkriva naš sogovornik, se neredko vzpostavijo egocentrični odnosi. »Pogosto prihaja celo do najrazličnejših kultov osebnosti. Takšne okoliščine so nemalokrat zelo plodna tla za prelaganje individualne odgovornosti na učitelja ali skupino, da o zlorabah, povezanih s tem, niti ne govorim. Zen tradicija tega ne pozna, prav tako ne naša skupina. Vseskozi smo pozorni na to, da je izkušnja ure in pol, prebita v skupini, nekaj vredna samo, če je kasneje integrirana v vsakdanje življenje. Kar pomeni, da postajajo naši odnosi v osebnem in širšem socialnem okolju jasnejši oziroma bolj celostni. Velikokrat – naj na to še enkrat opozorim – se dogaja, da srečujem ljudi, ki veliko meditirajo, so zelo 'duhovni', na prvi pogled zelo prijazni, zbližani z naravo in z drugimi, a samo dotlej, dokler se preveč ne poseže v njihov svet.«

Brezplačna arcnija

O dobrohotnih učinkih meditacije so se v zadnjih štirih desetletjih nakopičile številne raziskave, čeprav je pri nekaterih trajalo leta, preden so jih strokovne publikacije končno natisnile. »Ne le duhovni mojstri, tudi behavioristi, poklicni zdravniki in poslovni svetovalci v moderni sekularni družbi sistematično priporočajo ta starodavni verski obred,« je zapisal Luis S.R.Vas. Luka Dimic, član društva za nevroznanost SiNAPSA, študent psihologije, ki o uporabi meditacije piše diplomsko nalogo, se je o učinkih osebno prepričal, saj meditira že od šestnajstega leta. Citira številna znanstvena dela, raziskave, dokumentarne filme. Na primer uglednega profesorja Vilayanurja Ramachadrana, BBC-jev dokumentarec God on the Brain, knjigo Sharon Begley Train Your Mind, Change Your Brain, How a New Science Reveals Our Extraordinary Potential to Transform Ourselves ali Mind in the Balance, Meditation in Science, Buddhism and Christianity profesorja B. Alana Wallacea.

»Na splošno bi lahko rekli, da redna vadba meditacije na povsem fizični ravni zmanjšuje porabo kisika, izboljša učinkovitost izmenjave plinov v pljučih, upočasnjuje srčni utrip in ritem dihanja, zmanjšuje krvni tlak, poveča pretok krvi, izboljša delovanje imunskega sistema ter lajša kronično bolečino.« Pomaga odpravljati stres, nespečnost, motnje hranjenja, fobije in tesnobo, ugodno deluje pri kardiovaskularnih motnjah, astmi, jecljanju, hormonskih motnjah in predmenstrualnem sindromu. »Posameznik lahko z meditacijo razvije boljše zaznavanje okolja, saj postane občutljivejši za dražljaje in hitreje predeluje informacije,« me še dopolni. »Poveča se sposobnost empatije, pa tudi sinestezij. Vodi k višji kognitivni fleksibilnosti, boljši koncentraciji, hitrejšemu reakcijskemu času in boljšim motoričnim sposobnostim. Ugotavljajo tudi, da izboljšuje sposobnost učenja, utrjuje kratkoročni in dolgoročni spomin, pomaga pri akademski učinkovitosti ter spodbuja kreativnost.«

»Svet je nevrotičen, z meditacijo pa prihajaš v stanje, ko postajaš bolj normalen,« je menila gospa Biljana. »Fizično telo se umiri,« je zatrdila, »pride do notranjega miru, kar pomeni, da je človek notranje uravnovešen in umirjen. Ko potem iz tega miru deluje, so njegove odločitve drugačne, način življenja je drugačen, reakcije na različne situacije so drugačne, bolj normalne.«

»Če človek z meditacijo izboljšuje sebe, se to mora nekje poznati,« je strnil učitelj Maharišijeve metode. »Če človek gradi notranjo vsebino, se to vidi tudi navzven kot boljše zdravje, boljše počutje, boljši odnos z drugimi, bolj jasne misli…«

Da bi občutili blagodejne učinke meditacije, ne potrebujete leta in leta, pravi lama. »Čutite jih že prvič; napetost popusti, občutite mir, pa čeprav le za kratek čas. Dlje ko vadite, bolj se boste tega zavedali.« In ja, prav bo prišla tudi otrokom, je prepričan. »Krasna metoda za učenje mirnega reševanja konfliktov!«

Svoboden in neobvladljiv

Če so posledice meditacije res takšne, kot jih razkrivajo raziskave in opisujejo poznavalci, bi jo veljalo vključiti v vrtce in šole, pisarne, parlamente in zapore ter jo predpisovati kot obvezno terapijo v vsaki zdravniški ordinaciji. Pa je ne; marsikdo je prepričan, da gre za versko obredje, pocukrani new age ali nekaj težkega, čudaškega. O razlogih, zakaj je tako, sta tuhtali obe sogovornici. »Človek je usmerjen samo v snovno,« je rekla prva. »Verjame samo tistemu, kar vidi. Ker pa velika večina ne vidi energetskih ovojnic oziroma subtilnih teles, ki se z meditacijo prebujajo, ljudje mislijo, to ima pa gotovo opraviti s hudičem!«

Elena je naštela še druge razloge: »Zadnjih dva tisoč let, vezanih na Kristusovo obdobje, je bilo čas, ko smo se morali naučiti poskrbeti zase. Razvijala se je kolektivna zavest, zanemarjali pa smo razvoj posameznika; religije, vsi sistemi so tako obvladovali množice. Zdaj pa je človeštvo na začetku novega obdobja, stvari se spreminjajo in mislim, da se razvija individualnost. Ko človek v sebi odkrije določene sposobnosti, postane neodvisen in svoboden. In ko si svoboden, nisi obvladljiv.«

Toda pridiha religioznosti med marsikaterim pogovorom ni bilo moč odgnati. »Meditacija sama po sebi ni verska praksa,« je ocenil predstojnik budistične kongregacije. »Samo orodje je, s katerim nadziramo um. Lahko se je lotijo tako ljudje, ki verujejo, kot ateisti. Bolj ko meditirate, bolj ste v stiku z različnimi vidiki sebe in sveta in neizbežno se vam pojavijo številna vprašanja. In ko se vam nabere določena mera teh eksistencialnih vprašanj, se zna zgoditi, da boste začeli iskati odgovore nanje. Tej poti pa rečemo vera.«

A podajmo se raje proti tisti »varni sobi« – vase. K sebi, enosti ali bogu, kakor vam je ljubše. Pot do tja je dokaj enostavna. Ne terja niti veliko časa niti posebnega prostora, je brezplačna in nadvse osebna. Usedete se in začnete – s preprostim vdihom. Vdih, izdih, vdih, izdih… Sem in tja pritiktaka ura, zasliši se otroški živžav in godrnjalo, ki melje jutrišnje opravke, vi pa vztrajate. Vdih, izdih. Vdih, izdih. Čez čas pa: barve … mir … in neka čudno čudna radost.

P