Pred dvema letoma je šola dobila ponudbo za sodelovanje v pilotskem programu z imenom Spark (iskra). Izmislil si ga je harvardski ekonomist Roland Fryer, njegov cilj pa je odgovoriti na večno vzgojno dilemo – ali oziroma kako nagrajevati otroke za njihove dosežke in jih s tem dvigniti na višjo raven. Zasebno financirani program Spark skuša ugotoviti, ali se pravi odgovor morda skriva v bankovcih.

Največji zaslužek: 500 dolarjev


»Na začetku smo seveda imeli pomisleke, ali naj sodelujemo v programu, ki otrokom daje denar,« v pisarni, polepljeni z otroškimi risbami, ravnatelj Marlon L. Hosang razlaga dilemo, s katero so se srečali ob rojstvu programa leta 2007. »Toda, lahko rečem, da se je program izkazal kot dobra zamisel. Ne rečem, da edini prispeva k napredku, ki smo ga opazili, vsekakor pa otroke navdihuje, kar je najpomembneje.«
Program poteka v četrtih in sedmih razredih osnovnih šol in ima jasne finančne postavke. Četrtošolci dobijo po pet dolarjev samo za opravljanje vsakega od desetih standardiziranih preizkusov znanja angleškega jezika in matematike v šolskem letu. Drugi del plačila je odvisen od prikazanega znanja. Pri vsakem preizkusu lahko učenec zasluži še do dvajset dolarjev. Maksimalni izkupiček četrtošolca je ob odličnem znanju tako 250 dolarjev v šolskem letu. Pri sedmošolcih so vsi zneski dvakrat višji, tako da lahko ob idealnem scenariju počitnice pričakajo z bančnem računom, bogatejšim za petsto dolarjev.

Zakaj ni tega pri nas?


Kaj bodo pokazali, je še nejasno. »Videli smo nekaj poskusov, v medijih in drugje, da bi programu že vnaprej pripisali določene rezultate. Vendar bo treba počakati. V tem trenutku pač ne moremo vedeti, koliko je napredek v nekem razredu posledica programa Spark, koliko pa drugih dejavnikov,« pravi tiskovni predstavnik oddelka za šolstvo pri mestni vladi Will Havemann.
Toda, kar zadeva osnovno šolo Roberta E. Simona, prevelike dileme ni ne pri starših, ne pri otrocih, ne pri vodstvu šole. »Program nam pomaga, da privarčujemo denar za različne stvari, in nas naredi mnogo pametnejše, ker skušamo vse rešiti prav, da bi zaslužil denar. Skušamo se izkazati, biti pametnejši in delati bolj trdo,« je povedal devetletni Gregg Flecha, ki pravi, da bo denar, če bo treba, posodil tudi staršem. Magdalena Irizarry je mati učenca Moela Estevesa: »Moj sin letos sodeluje prvič. Zelo ga je navdušilo, da bo dobil denar za opravljanje izpita, torej za nekaj, kar mora že tako ali tako opravljati. Tudi če bi šlo le za četrt dolarja, je spodbuda ogromna. Želim si, da bi imela sama podobno priložnost, ko sem hodila v šolo. Sama delam na srednji šoli, in ko so tam izvedeli za program, je bilo, kot bi padla bomba: Zakaj tega ni pri nas?«
Pretirane tekmovalnosti med učenci ni, pravi učenka Jackeline Orciv: »Nihče se ne počuti slabo, ker učitelji pravijo, naj ne povemo drugim, koliko smo zaslužil.« (V povprečju so četrtošolci zaslužili nekaj manj kot sto dolarjev, kažejo podatki te šole). Šest milijonov dolarjev vreden program je zastavljen tako, da denar otrokom nakazujejo na bančni račun, do katerega imajo dostop le oni sami, s čimer spodbujajo finančno odgovornost, čeprav je na nekaterih šolah program zastavljen tako, da bodo učenci do denarja lahko prišli šele ob polnoletnosti. Drugi si bodo že letos lahko privoščili obisk koncerta ali morda celo play station.


Učenje postaja le pot do denarja?


Na šoli Roberta E. Simona v programu sodeluje praktično vseh 45 učencev tretjega razreda. »Eden ali dva starša v dveh letih sta se iz filozofskih razlogov odločila proti sodelovanju, kar seveda ni nič narobe,« pravi ravnatelj Hosang. »Saj smo tudi sami imeli dilemo. Potem sva s tedanjo ravnateljico naredila primerjavo: premožnejše družine nagrajujejo otroke z žepnino. Ko maturirajo, dobijo avto ali kaj podobnega. Naši otroci so iz družin z nizkim standardom, zato se nam je zdelo prav, da tudi njih lahko nagrajujemo za dobro delo in da dobijo nekaj dolarjev. Če pogledam za nazaj, si želim, da bi imel v otroštvu sam takšno priložnost, da se naučim finančne odgovornosti, sploh če pogledam stanje na svojem bančnem računu.«

Program Spark, ki ga vodi Laboratorij za izobraževalne inovacije v Cambridgeu v zvezni državi Massachusetts, ni brez nasprotnikov. O plačevanju za učenje je bilo narejenih že več študij in ni jih malo, ki so pokazale, da je pristop morda napačen, ker gre za zunanjo, ne notranjo motivacijo, in da je denar preveč oddaljen od samega cilja. Kritiki programa Spark denimo navajajo odmevni poskus, ki ga je opravil Edward Deci z Univerze v Rochestru. Ločenima skupinama učencev je ponudil zapleteno sestavljanko. Eni skupini je za dosežke plačeval, drugi pa ne. Bistvo testa je bilo opazovanje učencev med premori. Tisti, ki so dobivali denar, so ob odmorih pokazali precej manj zanimanja za sestavljanke, še bolj pa je navdušenje v primerjavi z drugo skupino upadlo, ko so jim nehali plačevati. To naj bi dokazovalo, da bodo rezultati spet slabši, ko denarja ne bo več. V knjigi Korporativna ustvarjalnost avtorja Alan Robinson in Sam Stern navajata izsledke študij, ki kažejo, da učenje lahko postane le pot do nagrade, zaradi česar se zmanjšata tako kreativnost otrok kot motivacija.

Ali se bo enako zgodilo z učenci, ko bo program Spark končan, ni jasno. Ravnatelj Hosang vidi morebitne težave drugje – če bi poskusni program postal običajna praksa. »Spark je pilotski program, ki poteka v manjših skupinah, kjer je zelo zabaven in zanimiv. Če pa bi ga razširili na celoten šolski sistem, ki je ogromen in kompleksen, bi se morda srečali z izzivi, ki jih pri nas še ni bilo.«