Kot osnovnošolka je Konjičanka rada metala žogico. Na državnem prvenstvu je spoznala trenerja Andreja Hajnška, ki je iskal nadarjene atlete in s katerim dela še danes. V osmem razredu je začela trenirati atletiko, v Šentjur pa se je vozila iz Slovenskih Konjic, kar je bila tedaj precejšnja razdalja, ki jo je premagovala z motorjem. Kot mladinka je nastopila na svetovnem prvenstvu v Čilu. Sledilo je obdobje, ko napredka ni bilo. Pri 22 letih je rodila sina Marcela, dve leti kasneje pa Matica.
"Pol leta po drugem rojstvu je bil prelomen trenutek športne poti. Bila sem tik pred tem, da zaključim športno pot, saj od atletike nisem mogla živeti. Trener Andrej mi tega ni pustil in je rekel, da moram na vsak način vztrajati ter da bo financiral program dela, ki je bil usmerjen v olimpijske igre v Pekingu. Odtlej so šli rezultati le še navzgor," se spominja Ratejeva, ki je v Bergnu tretjič tekmovala za slovensko reprezentanco, potem ko je debitirala predlani v Milanu. Pred njo so na nekdanjih reprezentančnih pokalih večinoma tekmovale Renata Strašek, Eufemija Štorga in Elizabeta Randželovič (poročena Tammert).
Časov, ko je Ratejeva trenirala z dvema majhnima otrokoma, ne bo pozabila. "Veliko so mi pomagali sorodniki. Brez njih ne bi bilo ničesar. Sedaj je lažje. Oba ste že precej samostojnejša," pravi Martina Ratej, ki je bila prejšnji mesec na turneji po Braziliji: "Sicer sem bila brez svojega trenerja, a je bilo s Primožem (Kozmusom - op. p.) in Kevom prijetno. Tudi z uvrstitvami sem bila kar zadovoljna."
Od svetovnih metalk kopja stavi na Rusinjo Marijo Abakumovo, ki ji v tej sezoni napoveduje tudi svetovni rekord. Najbolj ji je všeč vrstnica Nemka Kristine Obergfoell. "Največji cilj sezone je gotovo svetovno prvenstvo v Berlinu, kjer si želim uvrstiti v finale. Kratkoročni cilj so sredozemske igre. Dolgoročno sem se osredotočila tudi do olimpijskih iger v Londonu 2012. Moja velika želja je, da bi se na največji tekmi uvrstila med najboljših osem. Olimpijske igre so res nekaj posebnega in prav nobena tekma se ne more niti malo primerjati z njimi. Kar zadeva daljine, si v prihodnosti želim enkrat vreči prek 65 metrov, sicer pa je moja želja, da bi konstantno metala okrog 60 metrov," je cilje opisala Konjičanka.
V zadnjih dveh letih trenira po programu Kozmusovega trenerja Vladimirja Keva. V Šentjurju vadi vsak dan dvakrat dnevno, razen četrtka in nedelje, na treningih pa je večinoma sama. Te dni mineva leto dni od družinske tragedije, ko je brat nenadoma napravil samomor. "Bilo mi je res težko. Zgodilo se je na hitro in človek sprva sploh ne dojame tragedije. A sčasoma je praznina vse večja. Sedaj, ko je obletnica, čustva spet prihajajo na plan in je težje. Mislim, da sem lani nekajkrat slabše metala tudi zaradi vseh okoliščin," se je spomnila tragedije slovenska metalka kopja.
"Imam dva osebna sponzorja, imam podpisano pogodbo z Atletsko zvezo Slovenije, klub pa mi nudi hrano in obutev. Denarja ni veliko, a se da živeti," pravi Martina Ratej. "V športni poti sem uničila dva kopja. Cena enega znaša med 600 in 700 evri, sicer pa na tekmah že dolgo tekmujem s kopjem Eufemije Štorga iz leta 2000. Nikdar ga ne spustim izpred oči. Na treningih vadim z drugimi 'palicami', potrebno pa je predvsem paziti, da jih ne vržeš na trdo površino," je Štajerka opisala 600 gramsko orodje, ki ji je prineslo številne življenjske radosti (moški mečejo 800 gramsko kopje).
