Toliko namreč znaša odškodninska klavzula v pogodbi, ki jo ima Belorus iz Minska s Ciudadom Realom. Barcelona je že poslala uradno ponudbo, a Rutenka bo ostal v sedanjem klubu, čeprav bi bili njegovi prihodki v novem klubu višji od sedanjih.

Rutenka je po igranju za Slovenijo dobil špansko državljanstvo, pri čemer priznava, da ga je vzel zgolj zaradi interesa Ciudada Reala, ki je s tem zmanjšal število tujcev v moštvu. Po evropskem prvenstvu v Avstriji leta 2010 bo spet oblekel dres svoje domovine. "Zdaj lahko že skoraj stoodstotno zatrdim, da se bo to res zgodilo, saj moramo urediti le še nekatere majhne formalnosti. O tem, da sem vzel špansko državljanstvo na zahtevo Ciudada Reala, prej v javnosti nisem smel govoriti, a zdaj je drugače. Po drugi strani sem zelo vesel, da mi ni bilo potrebno igrati že v teh kvalifikacijah, saj bi mi bilo pretežko nastopati proti Sloveniji. Slovenija je moja druga domovina," pojasnjuje Sergej, ki ima tri potne liste (beloruskega, slovenskega in španskega). V Velenje je prišel kot golobradi mladenič s slovesom nadarjenega krožnega napadalca, a ga je trener Miro Požun kmalu "prekomandiral" na položaj zunanjega igralca.

Po razpadu nekdanje Sovjetske zveze je beloruski rokomet bolj ali manj zamrl, zdaj pa se očitno spet prebuja. "Mestne in državne oblasti znova kažejo veliko zanimanja za rokomet, vodilne funkcije pa so prevzeli ljudje z veliko politično in gospodarsko močjo. Vedno več denarja se vlaga v rokomet, pri čemer gre za beloruske razmere za zelo visoke zneske. Prednost v primerjavi s hokejem na ledu, ki je šport številka ena v državi, je, da rokomet potrebuje precej manjša sredstva. Celoten rokometni sistem v državi je pred leti razpadel, zdaj pa se počasi postavlja na noge. Da bi se vrnili na pota stare slave, bo potrebno veliko časa in potrpljenja, a sem optimist. Še iz starih časov je na svojih položajih ostalo veliko trenerjev in rokometnih funkcionarjev, ki se jim je zdaj pridružila mlada garda z bolj evropskim načinom dela in razmišljanjem. Gre za pravo kombinacijo starih in mladih. Če se bo delalo po pameti, se lahko Belorusija vrne na pota stare slave," napoveduje 28-letni Sergej in dodaja, da je na primer Dinamo iz Minska (v njem igra njegov brat Denis) pripravljen vrhunskega igralca plačati tudi do 10.000 dolarjev mesečno.

V domovino se je Sergej, ki se lahko pohvali s tremi naslovi klubskega prvaka Evrope (s Celjem Pivovarno Laško leta 2004 in dvakrat zapored v zadnjih dveh sezonah s Ciudadom Realom) začasno vrnil prav zaradi nedeljske tekme Belorusija - Slovenija, vse tri dni pa se je izkazal kot vrhunski gostitelj. "Vesel sem, da so končno Slovenci enkrat prišli k meni, ne pa, da jaz vedno hodim k njim," v šali pripoveduje nekdanji igralec Gorenja in Celja Pivovarne Laško, ki je slovenski reprezentančni dres nosil na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004, svetovnih prvenstvih v Tuniziji (2005) in Nemčiji (2007) ter na evropskem v Švici 2006. Da mu Slovenija veliko pomeni, je dokazal tudi na povratni tekmi finala letošnje evropske lige prvakov proti Kielu, ko je vzel v roke slovensko zastavo in se veselil kot otrok. Pozimi je imel ponudbo domačega Dinama, naj se vrne v rojstno mesto, a jo je zavrnil: "Razlika med belorusko in špansko ligo je kot noč in dan. Ker sem star šele 28 let in imam pred sabo še dolgo kariero, so moje misli zaenkrat povezane le z igranjem v tujini. Mislim, da v vrhunskem rokometu še nisem rekel zadnje besede, morebitna zdajšnja vrnitev v domovino pa bi bila celo korak nazaj v moji karieri. No, morda pa se na stara leta vrnem v kakšen beloruski klub."