Slovenska reprezentanca je na evropskem ekipnem prvenstvu v Bergnu v prvi skupini zasedla deveto mesto, potem ko se je njena uvrstitev večinoma dvodnevnega tekmovanja gibala med sedmim in osmim mestom. S tem je zaostala za visokim ciljem, uvrstitvijo v elitno divizijo najboljše evropske dvanajsterice.

Konec tedna so bili v 40 disciplinah prepričljivo najboljši Belorusi, v najvišjem razredu kraljice športa stare celine pa bosta prihodnje leto tekmovali še Finska in Norveška. Domačini so pokazali, da so res pravi vikingi, saj so se skozi šivankino uho uvrstili na zadnje mesto, ki vodi med elito, potem ko so organizatorsko ne preveč gostoljubno vnovič pokazali, kako se gleda na vsako krono izjemno drage države. Slovensko reprezentanco je v drugi dan, po prvem dnevu je bila Slovenija sedma, povedla Sonja Roman in s prepričljivo zmago na 1500 m postala najuspešnejša slovenska tekmovalka na evropskem reprezentančnem pokalu. Veliko točk je Sloveniji včeraj priskakal tudi drugouvrščeni Brežičan Jure Rovan, zadnji dan pa se je med najboljšo trojico uvrstila še šprinterka Sabina Veit.

»Želela sem si nekoliko hitrejšega teka, a sem imela zato v dolgem finišu več moči. Zelo sem zadovoljna s svojima nastopoma,« je povedala Sonja Roman, prva dama slovenske odprave Bergen 2009, ki je zaradi nizkih temperatur in menjav vremena bolj spominjal na kakšen spomladanski pokal, po 22 urnih dnevih na »prežurane« noči, po visokih cenah pa na kazensko odpravo. »Pritožbe tako dežujejo, da me ne bi presenetilo, če se bo kdo stepel,« je proti koncu tekmovanja povedal Črtomir Špacapan, vodja slovenske reprezentance, potem ko so se v pisarni pritoževali Švicarji, Srbi in Estonci, ki so se borili za vsako točko v boju za obstanek. Na koncu so bili najsrečnejši Estonci, Srbi in Švicarji pa so nazadovali v tretji kakovostni razred evropske atletike.

Za konec je pod slovenskimi nastopi potegnil črto še Martin Steiner, tehnični vodja delegacije in predsednik strokovnega sveta Atletske zveze Slovenije: »Ves čas smo vedeli, da smo si zadali visok cilj, ki ga nismo dosegli. A še vedno trdimo, da je realen. Z nastopi ne moremo biti zadovoljni, saj smo izgubljali točke tudi tam, kjer smo pričakovali zanesljive točke.«