Prve žrtve so bili ameriški vojaki
Že nekaj let, najmanj pa toliko časa, kot svet čaka na nov udarec Al Kajde, se širi strah pred globalno pandemijo, podobno tisti, ki je v letih 1918-1920 kot španska gripa morila po svetu. Po zbranih podatkih naj bi "španska" tedaj po vsem svetu terjala 50 milijonov človeških življenj, to je trikrat toliko, kot je bilo človeških žrtev zaradi prve svetovne vojne. V takratnih strelskih jarkih je smrtonosna influenca tudi izbruhnila, vojaška cenzura vojskujočih se držav pa si je z vso vnemo prizadevala preprečiti objavo vsakega pametnega pojasnila prebivalstvu o poteku in obsegu takratne kuge. Tako je virus v nekaj mesecih enkrat obkrožil zemljo, nato je drugič udaril še bolj morilsko in si nato privoščil še tretji smrtonosni udarec po človeštvu. Množična smrt je morila predvsem ljudi v starosti 20-40 let. Najprej se je bolezen pojavila med ameriškimi vojaki, ki so jih po začetku vojne poslali v Evropo. Ime španska je gripa dobila šele potem, ko je njen virus brezobzirno napadel tudi kraljevsko družino v Madridu.
Če je verjeti zgodovinarju medicine Wilfriedu Witteju, katerega briljantno napisana knjiga Zgodovina španske gripe je v Berlinu izšla sočasno z izbruhom svinjske gripe, imenovane tudi mehiška gripa, strokovnjaku torej, ki svari pred paniko in priporoča upoštevanje nauka iz pandemije z oznako španska. Ta infekcijska bolezen je za njene raziskovalce še vedno uganka. Avtor razprave Epidemija 1918-1920 Witte je o tem toliko bolj prepričan, ker splošno ime za to in podobna obolenja, gripa, ni na mestu. Tudi če je povzročitelj španske gripe v bistvu že nekaj let točno klasificiran, je - s pogledom nazaj- povzročitelja te bolezni še vedno težko ali celo nemogoče razlikovati od drugih sočasno virulentnih in po simptomih podobnih kugah: med tuberkulozo na primer, ki je predvsem bolezen pomanjkanja. Ali pa od povzročitelja po vsem svetu pričujočega letargičnega encefalitisa oziroma spalne bolezni. Tudi ta duševna bolezen je terjala okoli pet milijonov človeških življenj. Koliko katera, tuberkuloza in encefalitis, še vedno ni dognano.
Še bolj presenetljivo je, da je med prvo svetovno vojno strahujoča "prakatastrofa" 20. stoletja tako natančno opredeljena, v zavesti človeštva pa ni ostala močneje zasidrana. Ni je mogoče primerjati s katastrofo, črno kugo v srednjem veku. Ta bolezen je izbruhnila leta 1348 in pomorila eno tretjino tedanjega evropskega prebivalstva. Skladala se je s prvo veliko krizo evropskega obrtniškega in finančnega kapitala. Krizo je uvedel bankrot sicer cvetoče banke Peruzzi iz Firenc eno leto prej.
Smrt vedno prinaša kdo drug
V kolektivni podzavesti človeštva je črna kuga vse doslej ostala svarilen primer in strahota, po kateri merijo vse endemične kuge in druge množične nadloge ljudi vse do najnovejših časov. Avtor Witte je to ponazoril s sliko danskega karikaturista iz leta 1918: angel miru žalosten in obupan sedi ob poti. Oljčno vejico je odložil, mimo pa zmagoslavno stopa "španska gospa" kot alegorija za gripo. To je visoka, lascivna ženska v črnem oblačilu. V roki ima pahljačo, njen obraz pa je na vso moč grd in posejan s kozavimi brazgotinami…
V zvezi s strahom, ki ga med ljudmi povzroči vsak pojav neke nove gripe, je opaziti pravcati spekter stališč, ocen in naštevanja posledic. Na eni strani je veliko demoničnega, na drugi strani pa veliko brezskrbnosti, vendar pa tudi posplošeno prepričanje, da pandemija prihaja od nekod drugod.
Če je gripa naslednica "francoske bolezni", to je sifilisa, "španske", "mehiške", "ruske" ali celo "azijske" gripe, potem gre razvoj naprej vedno tako kakor tudi v vojni: na vrsti so dogajanja v strelskih jarkih ali na bojnem polju. Naj se kuga nekje pojavlja kot "prašičja kuga", drugič pa kot "ptičja gripa" ali širše vzeto kot perutninska kuga, pogosto obvelja prepričanje, da je edini obrambni izhod - množičen poboj dejanskih ali potencialnih prenašalcev bolezni. Videti je, kot da prikrita slaba vest obuja primerjavo med pojavom industrijske živinoreje in prav tako "industrializiranim pobijanjem ljudi.
Odgovori se oblikujejo zelo počasi
Izročilo avtorja Witteja je, da on vsa ta vprašanja samo zastavlja, ne da bi na koncu tudi odgovoril nanje. Pri tem mu pridejo zelo prav tudi razni apokaliptični poudarki. Tudi brez svarilnega prsta nekdanjih prerokov prihaja avtor do zaključka, da je neke vrste olajšanje, če neko novo pandemijo ljudem predstavljajo kot influenco, ki se je nekdaj zaradi neenotno razvitih transportnih poti širila štirikrat počasneje, kakor se zdaj. Perspektive nikakor niso dobre, vendar za paniko pred kakšno pandemijo ni razloga in osnove. Je pa veliko osnov za premislek. (fl)