Menedžer enega od slovenskih športnikov nam je pred leti zaupal, da so njegovega varovanca v italijanskem klubu silili, da jemlje tablete proti bolečinam in igra s poškodovanim kolenom. »Vendar smo se temu odločno uprli. Bolečina je namreč signal našim možganom, da je s telesom nekaj narobe. Najbolj primerna beseda, ki jo moramo takrat nujno uporabiti, je stop. Tega se mnogi ne zavedajo, tudi v Italiji se niso, zato sem svojo stranko pripeljal nazaj v Slovenijo,« je dodal. V tujini je najbolj znan primer siljenja športnika v igro kljub slabši pripravljenosti. Leta 1998 je za brazilsko reprezentanco v finalu svetovnega nogometnega prvenstva moral igrati Ronaldo, ki je bil poškodovan. Zgodba je še danes zavita v tančico skrivnosti.

Poznamo tudi primere, ko športnikom z različnih strani (navijači, mafija, lastni klub...) zagrozijo, da jim bo po tekmi na takšen ali drugačen način žal, če ne bodo namerno izgubili. Od razčlenjevanja različnih vrst nasilja pa je v tokratnih vrsticah precej bolj pomembno vprašanje, kaj se sploh smatra za nasilje in kje so meje. Če trener košarkarskega kluba Panathinaikos Željko Obradović za vrat prime enega od svojih igralcev in ga strese, kot je storil na eni od evroligaških tekem, ali lahko govorimo o nasilju, če vemo, da je po minuti odmora ob vrnitvi peterke na parket to storil bolj v vzpodbudo?

Nasilje nad športniki v Sloveniji

Tudi pri nas primeri nasilja niso redki, prevladuje pa predvsem psihično izživljanje. Eden od slovenskih športnikov nam je nekoč ob neformalnem vprašanju, ali niso morda verbalne žaljivke njegovega trenerja neprimerne, odgovoril: »To ni nič. Pri prejšnjem (gre za znanega trenerja, op. p.) smo bili vse vrste živali, svinje, krave, da ne naštevam naprej.« Pred kratkim smo prejeli tudi pritožbo o fizičnem nasilju, in sicer trenerja članov, ki naj bi med drugim ščipal, odrival, grobo prijemal..., vendar pa največ pritožb prispe glede ravnanja trenerjev v mladinskih pogonih. Pred leti je na tekmi na Primorskem trener udaril 14-letnega fanta. Vzrok je bil ponovno posmehovanje oziroma neresnost igralca ob slabem rezultatu, dovoljenje za klofuto pa je trenerju že predhodno dal fantov oče.

Mladenič je pozneje postal uspešen profesionalni športnik, tudi slovenski reprezentant, trener pa je dosegel nekaj vidnih uspehov. V nekem drugem športu smo bili priča zanimivemu pogovoru, ko je trener na koncu treninga pri razlaganju mimogrede vprašal enega od svojih igralcev na koncu vrste: »Si slišal, ti tam?« Fant je odvrnil: »Da.« Vendar je trener športnika ponovno spodbodel z besedami: »Ne slišim!« Zato je mladenič nekoliko glasneje zavpil: »Da!« »Pa kaj vpiješ, kmetavzar!?« je besedno vojno zaključil trener. Ko smo ga pozneje vprašali, ali ni šel morda rahlo čez rob, nam je odgovoril, da je fant problematičen, da je na gostovanjih kradel športne rekvizite (žoge, mreže...) ter ga s tem pred drugimi trenerji sramotil. Zgodbo smo preverili pri samem športniku, ki je vse priznal, ob tem pa še rahlo zardel in se nasmejal.

Pogovori med trenerji in igralci so na splošno zanimivi. Nekoč je eden od strategov mladinskega kolektiva fanta, ki se je vračal v formo po poškodbi, sredi treninga poslal nazaj k fizioterapevtu na elektrostimulacijo. »In naj ti elektrode priklopijo še malce na možgane, ne samo na koleno,« očitno ni bil zadovoljen z učinkom mladeniča. Slednji danes igra v odmevnejšem evropskem tekmovanju, pa tudi trener je še aktiven.

Trener na marihuani

Naslednja dva primera sta se zgodila med pionirji, to so fantje, stari približno 14 let. Pri prvem je pred leti fant zaradi težav z želodcem še komaj tekel, ko je trener zavpil: »Hitreje!« Mladenič je odgovoril, da ne more. »Jezikaš pa lahko, kaj? Hitreje, sem rekel!« je v svojem slogu nadaljeval trener. Podobno je bilo nedavno tega v enem od večjih klubov v Sloveniji.

Pionirji so morali 15 minut teči v krogu in na določeni točki je vsak igralec dobil žogo od soigralca spredaj in jo še v zraku moral podati do sovrstnika zadaj. Trener je ukazal, da žoga ne sme pasti na tla, v nasprotnem primeru bi vajo ponovili. Eden od fantov je še komaj tekel, zato je med njim in soigralcem spredaj nastala luknja, tako da je žoga seveda padla na tla. Najprej so mladeniča verbalno napadli soigralci, dva od slednjih sta fanta še na pol odrinila, na pol udarila, potem pa je na vrsto prišel trener. Na koncu treninga, ko se poslovijo, ga je namreč postavil v sredino skupine in dejal: »Ubogi... Dajmo ga malo pobožati.« In so ga začeli božati. Nato je fanta (ta je trenerju komajda segal do popka) še vprašal: »Kaj si jedel? Ocvrt krompirček in meso? Pa je to hrana za športnike?« Trener ni opazil, da je bilo pri omenjeni vaji vsaj 5 igralcev (eden od teh je bil tudi tisti, ki je fanta potem odrinil), ki bi vse druge prehiteli za več krogov, a so tekli ravno toliko, kolikor je bilo treba, in le eden je prehiteval kolono, da bi pomagal soigralcu (vendar vsakič seveda ni mogel). Pozneje smo izvedeli, da naj bi trener občasno užival marihuano.