Podpisana D. K. ima seveda vso pravico, da po lastnih kriterijih vrednoti moje javno delo, četudi je njen slog popolna novost tako v slovenskem kot mednarodnem intelektualnem diskurzu. Če odmislim pripombe o moji strokovnosti in psihičnih težavah, ki mi jih pripisuje, sta v njenem zapisu problematični vsaj dve dejstvi. Prvič, da se že deset let pišem Ignacija J. Fridl in ne "neka Ignacija Fridl". In drugič, da je kljub odličnemu poznavanju gledališča v svojih očitkih pozabila na temeljno ontološko premiso gledališke umetnosti - na minljivost, enkratnost in neponovljivost gledališkega dogodka. Nisem bila namreč edina, ki sem ob premieri skritizirala pozneje nagrajeno Katico. Zaradi premalo izdelane notranje strukture so premierno predstavo kritično ovrednotili tudi nekateri kasnejši člani žirije, ki so ji nagrado na Borštnikovem srečanju podelili, češ da je bila na festivalu to "povsem druga predstava". Enako, spoštovana Diana, se je zgodilo pred leti, ko sem kot članica žirije podprla nagrado za predstavo Iskanje izgubljenega časa. Uprizoritev je bila na premieri slaba, da so me vsi, ki je na Borštnikovem srečanju niso videli, še dolgo spraševali, "kako smo lahko žiranti storili kaj takega".
Toda moj namen ni polemizirati z vsako besedo užaljene dramaturginje. Na tem mestu bi rada povedala, da se sovraštvo gledališčnikov do mene ni začela z omenjeno D. K. Začelo se je pred več kot desetletjem, z degradacijo moje osebnosti, ko sem kritično ovrednotila posodobitve znanih mitoloških zgodb, ki sta jih pripravila dva velika slovenska gledališka režiserja. Od takrat mi mojstra gledališkega odra, četudi je bil eden od njiju v državno plačani vlogi direktorja in je drugi pod mojim žirantovanjem pozneje prejel ugledno nagrado, nista več želela stisniti roke ali mi nameniti pozdrava ob morebitnem srečanju. Preprosto sta se obrnila proč. In vendar je, v tem se vsi strinjamo, omika temelj vsake kulture.
Nadaljevalo se je z mojo politično degradacijo. Da nisem jaz tista, ki hodim v gledališče opazovat, kdo se s kom druži, ampak je to pomemben hobi samih gledališčnikov, je razberljivo že iz zgoraj citiranih stavkov kot tudi iz debat, ki sem jih v teatru slišala. Tako v mariborskem gledališču še danes vedo na primer povedati, da sem se pred več kot ducat leti "nekam dolgo zadržala v klepetu z Janezom Janšo". (Da ne bo pomote: enako bi klepetala tudi z Danilom Türkom, pa se na letošnji Prešernovi proslavi pač ni imel časa in volje rokovati s celim upravnim odborom Prešernovega sklada.) Še večje zgražanje očitno nestrpnih gledaliških politikov je doživelo moje javno druženje z nekdanjim ministrom za kulturo, čigar kulturnopolitičnega dela večina gledaliških ustvarjalcev ni odobravala, s katerim pa osebno prijateljujem že leta in ga cenim zaradi njegove inteligence in osebnega smisla za humor, ko mu lahko brez užaljenosti povem tudi vse tisto, s čimer se ne strinjam. Obsodili so me v slogu: "A te ni sram? Ti si še edina, ki se v teatru pogovarjaš z njim?" (dobesedni citat izjave neke kulturne ustvarjalke). Poleg tega sem prejela še pismo Toneta Partljiča, v katerem je bil razočaran nad mojim "hujskaškim, politikantskim pisanjem" v zvezi z Viharjem, čeprav sem politično ironijo in vprašanje, kakšno družbeno kritiko bo slovensko gledališče zaradi osredotočenosti na dnevnopolitične in ne občečloveške teme razvijalo po volitvah, izpostavila ob uprizoritvi Milo za drago. Tako sem bila s strani politikov v gledališču obsojena na gledališko desnico. In vendar je, v tem se vsi strinjamo, sprejemanje kakršne koli, idejne ali spolne, politične ali miselne drugačnosti temelj vsake kulture.
Končalo se je z mojo strokovno degradacijo, ko je Diana Koloini v enem zamahu podvomila o vsem mojem dvajsetletnem strokovnem delu, ne le na področju gledališča, temveč v nasprotju s filozofi očitno tudi o mojem doktoratu iz estetike. In vendar je, v tem se vsi strinjamo, izčrpno poznavanje zgodovine lepega temelj za vsako refleksijo o evropski, tudi sodobni umetnosti.
Po vseh teh gledaliških izkušnjah zato danes pozivam gledališčnike vse dežele: "Oddahnite si!" Razumem vas - v svoji umetniški veličini pač ne potrebujete moje sokratske vloge "sitnega obada", ki hoče z opozarjanjem na slabosti in pomanjkljivosti premakniti in vzdramiti včasih lenobno, samozadostno in vase zazrto družbeno telo. Če bodo vaša ramena zaradi mojega molka manj oguljena od trepljanja drug drugega, če bo vaš gledališki biznis na deskah, pod njimi in za njimi brez moje navzočnosti bolje tekel, če boste brez moje strokovne in osebne ničevosti bolj umetniško nadčloveški, potem vam z veseljem sporočam, da je to pisanje moje javno slovo od slovenskega gledališča. Med ljudmi, ki človeka ne merijo z vatli spoštovanja drugačnosti, temveč sovraštva, ne želim delati. In z umetniki, ki kritike ne razumejo kot meje in mere lastnih umetniških dosežkov, ne želim deliti svojega intelektualnega življenja. Ne nazadnje že nekaj časa ugotavljam, da so tako imenovane "sodobne" podobe dekonstruiranega sveta in izgubljenega subjekta, za katerimi domujeta praznina in brezsmisel, v slovenskem gledališču precej oguljene in zaprašene. Še posebno v času, ko doživljamo renesanso tistega mišljenja, ki se od brezbrižnega poigravanja samozadostnega jaza z vsem okoli sebe zavzema za uzrtje posameznika v odnosu do drugega ter za uvidenje človeka v njegovi vpetosti v kozmos, v katerem lahko edino živi in preživi.