Pri predlaganem sistemu domnevnega soglasja nekaj bode v oči. Nekaj, kar je tako prefinjeno zavito v politiko altruizma, da že samo drugačno razmišljanje lahko vzbudi zavračanje. Pri novem predlogu ni sporen učinek za bolnike - lahko jim zgolj pomaga -, pač pa način reševanja tega problema in njegov učinek na odnos med posameznikom in državo. Način, pri katerem zaradi različnih interesov in sposobnosti niso izkoriščene vse možnosti, ki bi lahko pripeljale do ugodnega rezultata. Predvsem, ker se posega na področje, ki je občutljivo tudi z vidika človekovih pravic.
S sistemom domnevnega soglasja, predvsem s t.i. opt-out obliko, država postaja lastnik človeškega življenja in telesnih organov posameznika. S tovrstnim dejanjem ima človek z rojstvom svoje telo le v uporabi, ki takoj po smrti preide k njegovemu pravemu lastniku - državi.
Ali se s tem približujemo Kitajski? Morda je še slabše. Malce arogantno je, da zahodne države Kitajski nenehno očitajo protipravno prilaščanje telesnih organov zapornikov za domnevne potrebe črnega trga, kjer naj bi jih donosno preprodajali, sami pa uvajamo natanko take metode, ki želijo v razred težko priborjenih pravic posameznika vsiliti pravice države z argumentacijo reševanja življenj. Ko tako pri nas javno napovejo, da bodo organi mrtvih postali državna last, je vse v redu, demokratično, celo altruistično, saj bomo s tem prispevali k reševanju življenj.
S tem precedensom se konec koncev postavlja kriterij tudi za druga področja, ki se dotikajo človeškega dostojanstva, nedotakljivosti in vsaj navidezne svobode. Zadeva se za zdaj tiče le mrtvih, kar še ne pomeni nujno, da bo država nekoč dvignila roko tudi nad organe živih posameznikov, pomeni pa, da bo država lahko na čedalje več področjih uveljavljala svoje kolektivne potrebe, morda tudi na račun človekovih pravic, človeka pa zreducirala zgolj na izvrševalca nalog za podporo državi in njenemu "napredku". Ni dovolj, da nam država zvišuje delovno dobo, s katero bi posameznega delavca rada oropala njegovih prispevkov, ki jih je zagotavljal 40 let, zdaj želi še več: njega samega, vključno z vsemi njegovimi sestavnimi deli.
Nadalje se pojavlja vprašanje, ali je država ekonomsko sploh upravičena do človeških organov. Sporno je sicer, da se na področje zdravstva uvaja ekonomske principe, a glede na to, da država uveljavlja čedalje bolj neoliberalistične koncepte tudi na tem področju, zakaj bi potem bila samoumevno upravičena do organov, in to zastonj?
Ali ne bi darovanja organov lažje spodbudili preko nekakšnih zdravstvenih kompenzacij, kjer bi darovalec sam ali pa kdo od družinski članov bil upravičen do raznoraznih bonitet, če bi darovalec podpisal izjavo o privolitvi v darovanje organov. Ena od idej, ki se je porodila v ameriški zvezni državi Pensilvaniji, je, da darovalcem organov krijejo stroške pokopa, čeprav ukrep ni spodbudil darovanja. Takšnim tržnim kompenzacijam se je sicer bolje izogibati, saj pospešujejo neoliberalistične težnje v zdravstvu, a kažejo vsaj na možnost drugačnega pristopa, na nekaj, kar ni kraja, hkrati pa ponuja enakovreden odgovor tržni orientaciji države. Država bi lahko darovanje organov spodbudila tudi z boljšim ozaveščanjem, ne pa zgolj s prisilno razlastitvijo.
A država je pretkana - dopušča namreč možnost "izbire", da se posameznik opredeli proti darovanju organov. Država bi to sicer upoštevala, a v praksi bi bilo malo takšnih, ki bi se spustili v to. Malo ljudi namreč razmišlja o tem, kaj se bo zgodilo z njihovim telesom po smrti. To spominja na razne naročnine periodičnih publikacij, kjer si moral včasih po preteku določene dobe članarino podaljšati. Kasneje, ko je do nas prispela zvita logika zahodnih marketinških prijemov, je postalo obratno: bil si naročnik do pisnega preklica, s čimer so te "neprisilno" držali v razmerju naročnine. Enako počne zdaj država. To pa ni nič drugega kot uradniški "drobni tisk", pred katerim nas zveze potrošnikov tako dobrohotno opozarjajo.
Tistim, ki so naklonjeni darovanju organov, bi takšna ureditev seveda ustrezala, saj bi svoje želje avtomatično izpolnili s svojo smrtjo - brez dodatne papirologije. A problem žal ni v samih telesnih organih oziroma tem, kje na koncu pristanejo. Problem je v širjenju državnih pristojnosti na področja, ki državi doslej niso pripadala in ji tudi v bodoče ne smejo. Področje človekovih organov je pač zgolj ena izmed nesrečnih možnosti njenega prestopa v polje zasebnosti in nedotakljivosti.
Zato se poraja vprašanje, ali je tovrstna uzakonitev sploh v skladu z ustavo in listino o človekovih pravicah. Konvencija ZN o civilnih in političnih pravicah v sedmem členu pravi, da nihče ne sme biti proti svoji svobodni volji in privolitvi podvržen medicinskim ali znanstvenim poskusom. A očitno je država tu našla luknjo - če je darovalec mrtev, ne more nasprotovati odvzemu organov.
Trgovanje s človeškimi organi in tkivi je prepovedano ravno zato, ker predstavlja kršenje osnovne človekove pravice in svoboščine, da posameznik odloča, kaj se bo zgodilo z njegovim telesom oziroma truplom. Kršenje predstavljajo tudi svojevoljni odvzemi organov in tkiv možgansko mrtvim pacientom. Ali za državo to pač ne velja? Tako se zdi, kot da država ni prepovedala trgovine z organi zato, da bi zaščitila človeka in njegovo zasebnost, pač pa da zaščiti "svojo" lastnino, ki je trenutno zgolj v "najemu" pri njenih državljanih, in potrpežljivo čaka, da dokončno pridobi pravico do njenega upravljanja.