Najhuje je, da gospodarstveniki in ekonomisti že več kot pol leta vladi natančno svetujejo, katere ukrepe bi morala izpeljati za ublažitev krize, ta pa jih vztrajno ignorira. Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo lahko majhno odprto gospodarstvo, kot je slovensko, povsem imuno na razsežnosti globalne gospodarske krize, pa je vendar precej točen splošni vtis gospodarstvenikov in celotne javnosti, da krizo še poglablja neučinkovitost vladnega kriznega menedžmenta. Natančneje, splošni vtis je, da gre predvsem za krizo vodenja države. To se zelo jasno kaže tudi v hitrem trendu upadanja tako gospodarskega optimizma kot javne podpore vladi. Po zadnji anketi Episcentra vlado maja letos podpira samo še 43 odstotkov vprašanih (še februarja jih je vlado podpiralo 55 odstotkov), hkrati pa se je med marcem in majem letos delež tistih, ki vlade ne podpirajo, povečal z 28 na 40 odstotkov.

V odsotnosti učinkovite vlade se ob okrepljenem nezadovoljstvu javnosti predvsem širi prostor za alternativne rešitelje in "rešitelje". V času negotovih razmer si ljudje želijo več varnosti in zagotovila za izboljšanje razmer. In v pomanjkanju takšnih trdnih zagotovil se zadovoljijo tudi z iluzijo varnosti in blaginje. Spomnite se velike tranzicijske depresije iz začetka 90. let, spomnite se raznih Grubeličev, Leljakov in raznih piramidnih catch the cash verig, ki so lahkovernim državljanom ponujali bližnjice do velikih, za zdravo pamet nepojmljivo velikih ugodnosti. Tudi iluzija blaginje, čeprav kratkoročna, je boljša kot prihodnost brez perspektive. Na drugi strani pa je tudi iluzija varnosti, ki jo z odločnim nastopom prodajajo populistični politiki, lahko sprejemljiva alternativa za velik del javnosti, nezadovoljen z obstoječim političnim vodenjem.

Prav to strategijo danes zelo uspešno uporablja vodilna opozicijska stranka SDS. Po nekajmesečnem zatišju je začela veliko ofenzivo na različnih frontah. SDS je danes navzoča povsod, na javnih shodih in v vseh medijih. Njeni predstavniki so v zadnjem mesecu v javnosti povsem zasenčili vlado in njene ministre. Poglejte si spletno stran SDS, kjer boste našli vzorno urejeno zbirko starejših in zelo aktualnih programskih resolucij, predsednikovih govorov in dnevnih javnih nastopov ter časovnico preteklih in aktualnih dnevnih aktivnosti vodilnih članov (vsak dan vsaj dva dogodka). Še več, tam najdete tudi vzoren napovednik bodočih aktivnosti - od tega, da se bo dr. Milan Zver v četrtek, 4. junija 2009, ob 20. uri udeležil predvolilnega soočenja nosilcev list na Pop TV, v petek ob isti uri pa na RTV Slovenija, do tega, da SDS v soboto, 1. avgusta 2009, organizira tradicionalni pohod na Škrlatico. SDS vzorno skrbi za svojo pojavnost.

Predvsem pa je odločilno to, da predstavniki SDS ne govorijo v prazno, ampak na eni strani izvajajo učinkovito kritiko dela sedanje vlade, na drugi pa ponujajo alternativne rešitve. Še več, oboji - tako kritike kot ukrepi - se zdijo precej dobro utemeljeni. Celo meni kot predstavniku strokovne javnosti. Kritika neučinkovitosti delovanja vlade glede blaženja gospodarske krize se zdi povsem upravičena. Prav tako kritika glede zamenjav v gospodarstvu. Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev.

Uporablja celo povsem enake metode. Odstopljeni direktorji za prostovoljni odstop dobijo nekajmesečno odpravnino in zagotovilo, da nadzorni sveti in organi pregona ne bodo problematizirali njihovega preteklega dela. Nato pa koalicija nastavi svoje ljudi, za katere se zdi, kot da so padli z Marsa. Draško Veselinovič v NLB, Drago Podobnik v Hitu, Mišo Čeplak v Triglavu, Marko Pavliha v Luki Koper?! V javnosti seveda to zbuja vtis, da je sedanja koalicija tako po metodah zamenjav kot po (ne)usposobljenosti kadrov povsem enaka.

Najhuje pa je, da širša javnost ne problematizira odločilnega vpliva države na kadrovanje v gospodarstvu, pač pa samo dobiva vtis, da so "vsi enaki". Vtis je, da ni razlik, če kadrujejo Golobič, Janša ali sedaj Pahorjevi mladinci. Pomembno je, da si "naš". Ste se kdaj vprašali, kakšne vrednostne norme takšno obnašanje oblastnikov vceplja novim generacijam? Prav gotovo ne, da se splača biti dober in pošten, pač pa da je treba biti vedno v pravi stranki. To je porazno za dolgoročni razvoj naše družbe.

Janševa SDS s kritiko kadrovanja sedanje koalicije uspešno briše vrednostne razlike med levo in desno opcijo, med prejšnjimi in sedanjimi. Hkrati vsak dan ponuja učinkovito kritiko katastrofalno slabega kriznega menedžmenta sedanje vlade in jih dnevno podkrepljuje s primerjavo ukrepov, ki jih je že sama sprejela ob koncu mandata, in slabim izvajanjem le-teh s strani sedanje vlade. Na drugi strani pa dela ogromen korak naprej s promoviranjem lastnih alternativnih razvojnih konceptov. Ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Vtis je, da ima SDS politično vizijo prihodnjega političnega razvoja te države. Naj bo ta vizija prava ali napačna, toda tu je.

Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS, vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu. Šel sem prebrat ta njihov "Paket ukrepov za izboljšanje gospodarske in socialne situacije v Sloveniji". Pričakoval sem tipičen janševski zmazek makroekonomskih nesmislov in populističnih socialnih floskul. Toda resnici na ljubo protikrizni program SDS sploh ni slab. Nasprotno, protikrizni program SDS je sistematično napisan razvojni program ukrepov za kratkoročno popuščanje finančnega krča in dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij in trošenja ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire.

Nabor protikriznih ukrepov SDS je sistematičen in eklektičen. Pri ukrepih za stabilizacijo in normalno delovanje finančnega sistema ter finančnega trga v SDS predlagajo najprej oceno "zdravstvenega stanja" slovenskega finančnega sistema. V nadaljevanju pa predlagajo ustanovitev tako imenovane slabe banke, na katero bi poslovne banke prenesle svoje slabe terjatve, s čimer bi sprostili kreditno aktivnost bank. Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi "nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila." Zelo smiselni predlogi.

Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novozaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.). Nekaj je neučinkovitih ukrepov v času krize (dvig olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj), nekaj je nesmiselnih (denimo predlog izvoznih subvencij, kar prepoveduje WTO). Še bolje pa se SDS odreže pri predlogih na področju spodbujanja tehnološkega razvoja, okolja (subvencije gospodinjstvom za izboljšanje učinkovite rabe energije, inovativno financiranje vlaganj v učinkovito rabo energije itd.), sociale (nakupovalne socialne kartice, subvencioniranje vrtcev, spodbujanje daljše delovne aktivnosti itd.) in spodbujanja podjetništva (zmanjšanje administrativnih ovir, v celoti elektronsko poslovanje itd.).

Pustimo ob strani vprašanje, zakaj v SDS teh ukrepov niso uveljavili že v prejšnjem mandatu. Prav tako lahko oporekamo smiselnosti in učinkovitosti glavnih predlaganih ukrepov pri spodbujanju zasebnega trošenja, kjer SDS predlaga subvencijo mladim družinam za nakup stanovanja v višini 10.000 evrov in subvencijo za zamenjavo starega avtomobila v višini 1000 evrov. Pri spodbujanju potrošnje Janševa stranka namreč predpostavlja, da je Slovenija veliko gospodarstvo in da se subvencije za avtomobile ne bodo prelile v tujino. Pri stanovanjskih subvencijah pa gre za pomoč gradbenim podjetjem, ki so se zainvestirala in ki še vedno ohranjajo nenormalno visoke cene nepremičnin. Hkrati pa v SDS pozabljajo, da se v času sedanje finančne in gospodarske krize ljudje ne bodo odločali za naložbe v nepremičnine, ker upravičeno pričakujejo velik popravek cen navzdol, hkrati pa v bankah ne morejo dobiti dovolj ugodnih kreditnih pogojev (obrestne mere, višina možnega zavarovanja s hipoteko itd.).

Protikriznemu programu SDS lahko tudi očitamo, da gre za napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti. Toda ne glede na te očitke je dejstvo, da je bila opozicijska SDS sposobna v zadnjega pol leta sestaviti sistematičen in smiseln paket protikriznih ukrepov, medtem ko vladi tega po vseh treh iteracijah in navkljub vsemu birokratskemu stroju to ni uspelo. Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Splošni vtis v javnosti je, da sedanja vlada nima nobenega koncepta, kaj šele kakšen sistematični protikrizni program, in da tava od enega do drugega ad hoc ukrepa kot kura brez glave. Če bi še bilo kaj modrosti v tej vladi in elementarnega poštenja, ki bi se uspelo dvigniti nad lastne materialne interese posameznih frakcij znotraj SD ter v Zares in LDS, bi preprosto prevzela protikrizni program SDS, prepisala uredbo o jamstveni shemi od Britancev in zakon o slabi banki od Nemcev ter te ukrepe začela sistematično izvajati. Toda kaj takega je po videnem v zadnjega pol leta iluzorno pričakovati. V stanju sedanjega notranjega vladnega razsula politično pobudo pridobiva SDS, ki tako vsega pol leta po izgubi oblasti suvereno naskakuje bodisi predčasne bodisi redne parlamentarne volitve.

Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti. Ko se SDS vrne na oblast, bo nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve - z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva.

Sedanja vlada se je res pokazala kot nesposobna kriznega vodenja, toda alternativa, ki jo ponuja SDS, kljub dobrim programskim izhodiščem ni alternativa za odprto in prosperirajočo družbo. Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze.