Ona se ceni

Naš stari pralni stroj mi je šel že tako na živce, da bi mu prav privoščil vodni kamen - naj ga že požre! Želel sem si novega, sodobnega, saj moje belo perilo ni bilo tako belo kot tisto na televiziji; v bifeju sopivcem nisem več mogel odkrito pogledati v oči, sram me je bilo.

Ker sem odločen moški, sem udaril po mizi:

"Hočem nov pralni stroj," sem dejal, "vsi moji prijatelji jih že imajo…"

"Nehaj se cmeriti, dobil ga boš," je odvrnila žena s kavča.

Začutil sem pravi trenutek in koval železo, dokler je bilo vroče. Prižgal sem ji cigareto, prinesel pivo in začel izkoriščati njen naklonjeni nasmeh.

"Tudi ponev tefal si želim in likalnik Rowenta in osvežilec prostorov in mikrovalovno pečico, ki kuha in peče in praži čisto sama in brez maščob, in tisto čudovito čistilo, ki brez muke opere sto krožnikov in še tako zažgane posode…"

"Zdaj pa dovolj, se bova že zmenila," je odvrnila in se s časopisom pokrila čez glavo; potrebovala je malo osvežilnega spanca.

Kar prav mi je prišlo, saj sem imel obilo dela. Moral sem pomiti posodo, dal perilo v pralni stroj, se lotiti likanja. Opral sem še njeno najljubšo majico, na kateri je bilo več trdovratnih madežev, vedel sem, da bo uspelo, imel sem prašek, ki pere globinsko.

"Draga, tvoja najljubša majica je kot nova," sem ji dejal, ko se je zbudila.

Zahvalila se mi je in jo takoj oblekla, saj se ni niti malo raztegnila. V desetih minutah si je na novo pobarvala lase, izjavila, da mora s prijateljicami na kavo, sedla v avto, ki si ga je silno ugodno kupila in oddrvela. Srečen sem gledal za njo, saj sem vedel: ta ženska se ceni.

Potem sem vzel WC račko in očistil školjko tudi pod robom.