Rožnata dirka, kot po glavnem barvnem simbolu časopisu La Gazzetta dello Sport imenujejo Giro d'Italia, drugi simbol je tudi rožnata majica, je v tretjem tednu. Boj za sekunde je zamenjal boj za minute. Kolesarji zato še toliko bolj občutijo peklenski ritem dneva. "Danes je bil že en tak do konca navit dan," je potem Štangelj začel svojo pripoved. Na osmem Giru ima vse pasti dneva v malem prstu, a še vedno vzdihuje na ves glas. "Sedaj ob tej uri smo komaj z večerje. Le redko jemo prej kot ob devetih zvečer. Ker je treba jesti veliko, če hočeš naslednji dan normalno nadaljevati, je treba ob mizi sedeti dolgo. S polnim želodcem pa potem težko zaspiš. Dan je potem zares zelo dolg. Če so etape dolge še več kot 200 kilometrov, to pomeni, da se že kmalu zjutraj prične nora dirka s časom. Po zajtrku takoj pakiranje in vožnja do štarta, ki tudi vzame uro ali več."

Kolesarji na poti med etapami vsak dan namreč izgubijo tudi po tri ure. Najprej od hotela do štarta, potem pa še od cilja do hotela. Niso redki primeri, da so ekipe poseljene daleč od kraja štarta ali cilja, tudi zato, da zadostijo malce višjemu standardu. Hkrati ceste zatrpajo tudi navijači, zato na nekaterih prizoriščih (Alpe di Suisi, San Luca nad Bologno) klubske avtobuse, ki so preurejeni v velike bivalne avtodome, parkirajo v dolini. Kolesarji se tako takoj po prihodu v cilj vračajo po isti cesti v dolino. Štangljeva izkušnja v soboto: "V cilj sem pripeljal štiri minute za prvimi. Torej zelo zgodaj in se takoj vrnil v dolino, kar je seveda po protokolu organizatorja. Najprej sem se komaj prerinil med spremljevalnimi avtomobili, na cesto pa se je že vsula množica ljudi. Kako je do cilja pripeljal 'grupetto' (velika zadnja skupina šprinterjev in pomočnikov, op.a.), mi ni jasno. Očitno so se morali med ljudmi prerivati. Če pride taka množica ljudi, pravijo, da pol milijona, nimaš več kam. Na Giru je glede tega zares slabo, na francoskem Touru se to ne zgodi nikoli. A to naslednji dan ne vpraša nihče."

Le poredko tudi slišimo, kaj se dogaja takrat, ko kamere še niso vklopljene. Ko se dvignejo helikopterji in prižgejo TV kamere za prenos, je običajno še dve uri do cilja. Takrat je glavni pekel že mimo, opozarja Štangelj. "Tako hitrega Gira ne pomnim. Bili so primeri, ko so kolesarji vzeli zalet za skok še pred tablo 0 kilometrov. In to avtsajderji, ekipe brez velikih liderjev, kot Lotto, Bbox. Zato, da zdražijo ostale, saj zmagajo itak ne. Potem se začne igra taktike, kombinirana z močjo. Milijon kombinacij in potem nič čudnega, če leti. Če je povprečna hitrost 46 kilometrov na uro, pomeni vsaj to, da je občasno letelo tudi 60 kilometrov na uro, na razgibanem terenu," je imel Štangelj v mislih divje zadnje etape.

Skrito je tudi delo pomočnika. Delovne naloge niso samo rezanje vetra in nošenje pijače ali hrane, ter priskočiti na pomoč pri okvarah koles. "Biti moraš pozoren na milijon malenkosti in nič prepustiti naključju. Ker imamo dva kapetana, Ivana Bassa in Franca Pellizottija, imamo dela za dva. Če se peljeta v skupini, morata biti vedno vsaj dva okoli Bassa. In paziti moraš na vse posebnosti na cesti, zoženja, ovire, cestne otoke, skratka na vse, kar pri velikih hitrostih ni lahko. In če se bližamo tem posebnostim, se je treba riniti še bolj naprej. Zadaj si na elastiki in gre energija v prazno. Ali pa je hitro preveč vetra v laseh. Prav zato vsa čast Tadeju Valjavcu. Je revež sam in včasih vidim, da se kar k naši ekipi zapelje in za nami vozi, da je vsaj malo v ospredju. A ker je malo širokih cest, si mora vse to izboriti sam. Vse spoštovanje, da je tako visoko."