Odgovor Igorju in Eleonori

Zelo sem pretresena ob tem, kar berem, in nikakor ne razumem, da je med nami toliko moških, ki ne morejo in nočejo razumeti, da njihova ženska ne želi živeti v nasilju, da je srečnejša, če ji zna mož z nežnostjo pokazati, da jo spoštuje takšno, kakršna je, in da ji s kakšnim prijaznim namigom poskuša povedati, kaj ga pri njej moti. Tudi sam bi bil srečnejši, saj bi čutil, da ženska ostaja z njim zato, ker si pač želi biti z njim zaradi njega samega in zaradi ljubezni do njega. Toda moje upanje, da je takšnih moških, ki želijo svoji partnerki nuditi lepoto nesebične ljubezni, nežen dotik, topel objem, spoštovanje in priznanje, da je kaj prav naredila in da ji je kaj dobro uspelo, med nami veliko, vse bolj umira. Zakaj tako mislim?

Tega nikoli nisem bila deležna, vedno sem dobivala samo graje, obsodbe, da sem ženska, ki gre z vsakim, ker tako pač misli ljubosumni mož, ob tem pa sem imela samo eno željo - po nežni ljubezni. Doma se mi nikoli ni uresničila, saj mož nikoli ni dopustil, da mu dokažem, kako zelo ga imam rada, nikoli nisem bila deležna nežnega objema, stiska roke, priznanja, da me ima rad, nikoli opravičila, ko me je ozmerjal s kurbo, zvečer pa me potreboval za svojo sprostitev. Bila sem mama, delavka, napol kmetica, napol tudi dekla, gospodinja, a brez priznanja za opravljeno delo. Po vseh teh letih je do konca ubil ljubezen, ki sem jo čutila do njega. Kljub temu mnogi še zdaj bolj verjamejo njemu kot meni, saj se mi zdi, da v svojem okolju veljam za lahko žensko, takšno, ki je pač imela mnogo moških, čeprav živim z njim kot nuna, kar se na zunaj seveda ne vidi. Vse to človeka navdaja z veliko mero notranje bolečine, ki najbrž nikoli ne bo pozabljena. Če ti nekdo vsa leta na silo določa, kako moraš živeti, je to tako boleče in nepozabno, da ni čudno, če imaš občutek, da ti nihče ne verjame. Pa vendar naj bi imel vsak človek pravico odločanja, s kom bi ali bo šel v intimna razmerja. To zame še vedno velja: najprej so čustva, predan je treba biti tudi v dejanjih in dodajanju nežnosti.

Po hudem duševnem trpljenju, ki se na zunaj seveda ni videlo, sem se uprla. Kakšno je pravzaprav življenje v takšnem zakonu, ko trpiš zaradi silnega hrepenenja po nežnem objemu moškega, ki ti je pred leti dajal občutek, da nekaj čuti do tebe, zdaj pa ne razume tvoje bolečine? Vse skupaj je postalo tako mučno in naporno, da si velikokrat želim umreti. Pred petnajstimi leti me je ta moški rešil smrti, vendar pa ni spoznal, da trpim, in ni znal prisluhniti kriku mojega ranjenega srca. Da, želela sem umreti. Nikogar ni bilo, ki bi mi prisluhnil. Tako je tudi zdaj: nikjer ni objema, tolažbe, le gnev in bolečina v srcu. Živeti pa bi morali z veseljem, mar ne? Le kako? Nikoli ni znal ali upal reči: "Rad te imam, pomagal ti bom!"

Marsikaj sem doživela, a vse bolj si želim, da bi kdo zašepetal ljube in drage besede, da bi mi poklonil vsaj kanček lepote, ki jo navsezadnje prinašajo tudi besede. Zato, spoštovana Eleonora, poiščite pomoč, ni je težko najti. Imamo domove za ženske, ki jih partnerji pretepajo, ponižujejo, izsiljujejo; imamo Beli obroč, poiščite ga! Nikar ne odlašajte! Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da je vsako leto težje. Najbrž ste mlajši od mene, kar pomeni, da se morate še bolj potruditi zase. Ne glejte in ne čakajte na to (kot sem jaz), da bodo otroci odrasli. Na svoje življenjske poti tako in tako ne bodo odnesli lepih spominov. Ne dajte se, premagajte strah, ki vas hromi in ubija. Potem boste tudi vi srečnejši, otroci pa bodo morda spoznali, da "mamam" pač ni vse prav, kar jim naredi "očka". Zame nihče ne ve, kako trpim in kako lahko ubija občutek, da ne smeš imeti ljubezni, ki ti jo nekdo ponudi, nekdo drug pa na silo vzame pravico, da sam odločaš o tem, le njegove ukaze moraš izpolnjevati. Nihče ne ve, kako s težavo iščem poti, da najdem nekaj sreče tudi zase, pa če se zgodi karkoli. Ko v časopisu prebiram vesti, da je mož ubil ženo in otroke zaradi ljubosumja, mi po licu polzijo solze, v srcu pa čutim pekočo rano, ki znova zakrvavi, saj le jaz vem, kaj in kako sem preživljala dolga leta. Ves ta čas, ki je mineval v bolečini in razočaranju, je uničil vsako prijateljstvo, čeprav samo s sodelavko.

Zato sem sklenila, da se oglasim. Želim dokazati, da sem ženska, ki zelo dobro ve, kaj je srčna ljubezen, kaj je iskrenost, kaj pomeni priznanje: "Rad te imam." Želim, da kdo spozna, kako kruto je takšno dejanje in kako boli prošnja na kolenih: "Prisluhni mi, prosim!" A te zavrže kot berača, ki ga še nikoli ni videl. In vendar dolga leta njegova dejanja sprejemaš kot največjo lepoto svojega življenja, kot priznanje njegovih čustev, ki pa jih že v naslednjem trenutku spremeni v najbolj grozna, kar jih kdo premore. Zelo rada bi vedela, zakaj moški ne dopustijo, da bi jim ženska rekla: "Všeč si mi, rada bi bila s teboj, rada te imam!" Zakaj ne sprejemajo lepote ženskih nežnih dejanj? Zakaj to tako zavračate? Se imate za bogove? Vam ni prijetneje živeti z lepimi čustvi, nežnostjo, saj mnogi želite žensko spremeniti v pohlevne ovčke, ki bi bile brez vsakih želja? Tudi vi, Igor, ste napisali, da vas je želela Gorenjka spremeniti, a tega niste hoteli sprejeti. Mar se ne zavedate, da se morate tudi moški potruditi in spreminjati, da vas bo ženska lahko sprejela? Če želimo eni in drugi biti srečni, bi se morali mnogi spremeniti v svojih mišljenjih in dejanjih, ne glede na to, kakšen obraz ima kdo. Že stari pregovor pravi, da je lepota velikokrat skrita in da se na zunaj ne vidi. Zato bom zaključila z besedami: "Zdravilo za vse bolečine, krivice, žalosti in hudodelstva je ljubezen." Želim ohraniti plamen upanja, da sta med nami še dobrota in ljubezen. Silvestra