Beležniki

Ste že opazili, da pri nas neprestano nekaj beležimo? Slovenija je dežela beležnikov in njihovim vsevidnim očem ničesar ne uide, oni vidijo in slišijo vse, vse izvedo in vse beležijo. Noč in dan, v petek in svetek, vse dni v letu. Iz leta v leto beležijo večjo rast beleženja.

Beležijo zastoje na cestah, čakalne čase, število brezposelnih, porast ali upad števila rojstev, vpis študentov, naraščajoče število milijonarjev in tajkunov, porast kriminala, upad zakonskih zvez, nezdravo hranjenje in alkoholizem in tudi vse večjo porabo toaletnega papirja… Skratka vse in še več.

Posebno veliko beležnikov nastopa na televiziji in na radijskih postajah. Lepo naličene in drzno dekoltirane damice (drugače sploh ne morejo na ekran) ljudsko čebljajo, kaj vse so zabeležile in kaj vse še bodo. Beležijo.

Pa ne le one na televiziji, tudi po radiu poročajo podobno. Oni beležijo. Po njihovem cene niso porasle in se zvišale, oni le beležijo porast in zvišanje, kriminala ni vse več, pač pa beležijo porast, zabeležena pa je tudi vse večja zaskrbljenost.

Ko jih tako gledam in poslušam, se pogosto sprašujem, koliko pomočnikov imajo pri beleženju, saj vsega pač ne morejo zabeležiti sami. Ali beležijo v beležnice ali bolj sodobno, z računalniki? Kolikšni morajo biti arhivi z vsemi zabeležkami? Ali lahko beležniki rešijo finančno krizo in prašičjo gripo? Najbrž, saj vse bolj pridno in zagnano beležijo.

Mirno lahko zapišem, da beležimo porast beležnikov in beleženja. Ker tudi sam živim od pisanja, torej beleženja, me porast beležnikov veseli in hkrati skrbi. Ali nas ni že preveč? Bi ne bilo veliko bolje, če bi jih več delalo in manj beležilo?

Naj za konec zabeležim še moder namig: vložite svoj denar v tovarno beležnic. Dragi bralci, beležim vas z odličnim spoštovanjem.