Pobuda predsednika največje opozicijske stranke je nekoliko presenetljiva. Janez Janša namreč tvega, da bi si s pobudo nakopal zamero tistih "očetov ustave", ki so do zdaj z njim simpatizirali. Obstajajo namreč dobri razlogi, da so avtorji ustave na listino, ki bo letos dopolnila 18 let, še vedno ponosni. Politična ocena, da je potrebna revizija ustave, pomeni svojevrstno nezaupnico strokovnjakom, ki so ustavo pripravljali.

Ustavna pobuda je tvegana tudi zato, ker ambiciozen politik navadno stremi k temu, da bi bili njegovi projekti uresničljivi. Ustavna reforma za uresničitev potrebuje podporo dveh tretjin poslancev. Da bi pobudnik to podporo dobil, bi potreboval izjemno širok družbeni konsenz o smotrnosti ustavnih sprememb. Slovenija pa v tem trenutku ne utripa v ritmu konsenza, da so ustavne spremembe nujne.

Kakorkoli, kaj predlaga Janez Janša? V katero smer naj bi šle ustavne spremembe? So res nujne? Je smiselno, da državni zbor naslednje mesece ogromno količino časa posveti spreminjanju ustavnega reda, kar naj bi vodilo v "drugo republiko", kot se je slikovito izrazil Janez Janša?

Ustavna podlaga za reformo sodstva

Predsednik SDS predlaga temeljito reformo sodstva. Pot do korenite reforme sodstva naj bi vodila predvsem prek spremembe ustavnega določila o trajnem sodniškem mandatu. Pobuda ni nova, vprašanje pa je, ali je sploh potrebna.

Pojem "trajni sodniški mandat" je sam po sebi zavajajoč. Vsakdanje razumevanje pojma izhaja iz dobesednega pomena besedne zveze "trajnost sodniške funkcije", o kateri govori 129. člen ustave. Dobesedno razumevanje navaja na sklep, da bo določena oseba, ki je izvoljena na sodniško funkcijo, na tej funkciji ostala do upokojitve, četudi med sojenjem dela katastrofalne napake. Še več: v delu javnega mnenja obstaja predstava, da je lahko funkcionar sodne veje oblasti celo skorumpiran, pa ga zaradi trajnega mandata nihče ne more odstaviti. Vendar so predstave o absolutni trajnosti sodniške funkcije povsem napačne. Tako kot ustava govori o "trajni sodniški funkciji", govori tudi o odvzemu sodniške funkcije. "Trajnost sodniške funkcije" je omejena, saj lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika, ki je pri opravljanju sodniške funkcije kršil ustavo ali huje kršil zakon, razreši. Državni zbor sodnika razreši tudi v primeru naklepne storitve kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije.

Ustavna določba o trajnosti sodniške funkcije torej ni namenjena temu, da bi imeli sodniki do konca delovne dobe zagotovljeno službo, pač pa gre za določbo, ki sodno vejo oblasti varuje pred morebitnimi maščevalnimi ukrepi zakonodajne ali izvršne veje oblasti.

Zakaj je zaščita sodne veje oblasti pred morebitnim maščevanjem pomembna ustavna kategorija? Sodna veja oblasti ne presoja le o sporih med posamezniki, pač pa tudi o sporih, v katere sta lahko vpleteni drugi dve veji oblasti. Obstaja znatna verjetnost, da zakonodajna ali izvršna oblast, če sodni spor izgubi, s tem ne bo zadovoljna. Če ustava ne bi imela določbe o trajni sodniški funkciji, bi lahko užaljeni minister ali užaljeni poslanec ob izgubljenem sodnem sporu zahteval razrešitev sodnika. In bi potem o takšni zahtevi glasoval državni zbor. In bi, če bi se ob določenem problemu zbrala dovolj močna koalicija, enostavno izglasovali razrešitev sodnika. S tem pa bi bila razmerja med vejami oblasti povsem porušena, sistem zavor in ravnotežij, ki je bistven za ustavno demokracijo, pa odpravljen. Če naj bi obveljalo načelo o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, lahko postopek za prenehanje sodniškega mandata sproži sodna veja oblasti oziroma sodni svet. Če sodna veja oblasti sodnika zaradi zlorabe položaja pravnomočno obsodi, državni zbor sodnika avtomatično razreši.

Sodstvo je vsaj eno desetletje privilegirana tarča politične kritike. Razlogov je več, najpomembnejši razlog pa je dejstvo, da sodstvo ni veja oblasti, ki bi se odločala za javne polemike. Sodstvo je edina od treh vej oblasti, ki ne premore razvejanega PR-aparata, ki bi skrbel za loščenje njegove javne podobe. Hkrati predstavniki sodstva le zelo izjemoma izrekajo stališča, v katerih bi polemizirali s predstavniki politične oblasti. Sodstvo nima "naravnih zaveznikov", poznavanje ustavne materije med državljankami in državljani pa je šibko.

Ocena prvaka opozicije, da sodstvo potrebuje reformo, je najverjetneje celo točna. Bistveno bolj smiselno pa bi bilo, če bi avtoriteto sodne funkcije z reformo okrepili, ne pa zmanjševali.

Ustavna zaščita referendumske odločitve ljudstva

Ideja, da mora biti referendumska odločitev ljudstva ustavno zaščitena dobrina, najbrž izhaja iz ustavne določbe, da ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Hkrati pa ustava govori, da je Slovenija pravna država. Oblast ljudstva in vladavina prava pa nista enojajčna dvojčka. Referendumsko izražena volja ljudstva je namreč lahko v konfliktu s črko ali duhom ustave. Če, denimo, ustavni red govori o nedotakljivosti človekovega življenja in če ustava določa, da v Sloveniji ni smrtne kazni, potem nobena referendumska odločitev smrtne kazni ne more uvesti. V politični kulturi, kjer posamičen dogodek sproži zahteve za spremembo pravnega reda, si kaj lahko predstavljamo populistično kampanjo za uvedbo smrtne kazni, ki bi sledila okrutnemu zločinu. Vendar niti referendumsko izražena volja ljudstva ne sme preglasiti ustavnega reda.

Navrzimo še en hipotetičen primer. Do leta 2002 je Slovenijo vodil zelo popularen predsednik, Milan Kučan. Zgolj za intelektualno vajo si predstavljajmo situacijo, ko bi se po izteku dveh predsedniških mandatov pojavila pobuda, da bi z referendumom Milanu Kučanu omogočili ponovno kandidaturo. Četudi bi na takšnem referendumu ljudstvo sklenilo, da sme popularni politik kandidirati še tretjič, referendumski rezultat ne bi bil veljaven, ker ustavni red jasno govori, da lahko ista oseba predsedniško funkcijo opravlja le dva zaporedna mandata.

Še tretji primer: predstavljajmo si situacijo, ko bi ljudstvo na referendumu glasovalo o davkih. Je lahko referendumsko izražena volja ljudstva, naj bodo davki nizki, javna poraba pa bi ostala nespremenjena, za vlado in državni zbor, ki sestavljata proračun, zavezujoča?

Ljudstvo sicer ima oblast, vendar ta ni absolutna. Tudi oblast ljudstva je omejena z vladavino prava.

Učinkovitost oblikovanja in delovanja izvršilne oblasti

Ocena prvaka opozicije, da je postopek oblikovanja vlade obupno dolgotrajen, je točna. Državni zbor mora namreč najprej glasovati o predsedniku vlade, potem pa še o celotni vladni ekipi. Problem je znan že vsaj od leta 1997, ko je parlament dr. Drnovška potrdil kot predsednika vlade, potem pa ni potrdil ministrske ekipe. Zaradi zapletene procedure sestavljanja vlade po vsakokratnih volitvah nastopi vsaj dva meseca trajajoče obdobje mrtvega teka, ko stara vlada nima več polnih pooblastil za upravljanje države, nove vlade s polnimi pooblastili pa še ni.

Enostavnejši razpis predčasnih volitev

Ocena Janeza Janše, da je v Sloveniji postopek razpisa predčasnih volitev zapleten, je točna. Od sprejetja ustave leta 1991 se ni zgodilo, da bi bile predčasne volitve razpisane. Zastaviti pa si velja vprašanje, zakaj je ustavni red postavljen na način, ko je do predčasnih volitev težko priti.

Ko je nastajala ustava, so imeli njeni avtorji pred očmi več okoliščin. Prva okoliščina je samo dejstvo, da Slovenja tedaj ni imela parlamentarne tradicije. Zato je ustavni red sam po sebi postavljen kot nekakšen dodaten stabilizator političnega sistema. Četudi v državi prihaja do političnih konfliktov, to ne vodi v hujšo krizo ali predčasne volitve. Ustavni red je postavljen na način, ko političnih kriz, ki bi vodile v predčasne volitve, ni mogoče umetno ustvarjati. Zdi se, kot da so avtorji ustave na začetku devetdesetih let zaznali porajajočo se folklorno značilnost slovenske politike, namreč sposobnost umetnega proizvajanja političnih kriz. Ustava je bila namreč sprejeta vsega štiri dni pred razpadom koalicije Demos. Ustavni red je postavljen tako, da je resno politično krizo zaradi robustnosti ureditve zelo težko umetno proizvesti.

Je to dobro ali slabo? Leta 1991, ko je ustavni red nastal, je bila država v izjemno negotovi situaciji. Ni še bila članica Združenih narodov. Sosednja Hrvaška je bila žrtev agresije Miloševićeve Jugoslavije. Nekaj kilometrov od slovenske meje so grmeli topovi. Še bolj negotova je bila gospodarska situacija, saj je Slovenija izgubila neposreden dostop do trgov nekdanje SFRJ. Lastninsko preoblikovanje podjetij je bilo sicer najavljeno, ni pa se še začelo. Avtorji ustave so v teh razmerah izjemno modro poudarili stabilnost političnega sistema. Ker je bilo okolje, v katerem se je znašla država, turbulentno, bi bilo nespametno, če bi bil dodaten vir negotovosti še sam politični sistem.

Je danes Slovenija v situaciji, ko okoliščine omogočajo, da bi bil politični sistem manj robusten, manj stabilen? Si Slovenija danes lahko privošči politični sistem, kakršnega ima denimo Italija, kjer je dokončanje mandata vladajoče koalicije prej izjema kot pravilo? Vprašanje.

Parlamentarizem v Sloveniji je še vedno rosno mlad pojav. Demokratična tradicija je šibka. Standardi demokratične kulture so še vedno relativno nizki. Skušnjave, da bi proizvajali politične krize, so sestavni del politične kulture. Ekonomsko okolje je izrazito nestabilno. Je v takšnih okoliščinah smiselno, da bi tudi politični sistem postal manj stabilen, bolj dovzeten za pretrese in predčasne volitve? Sedaj veljavni ustavni red politično oblast sili, naj najde dogovor in naj volilnega telesa ne nadleguje z izrednimi volitvami.

Obvezna decentralizacija države

Razprava o decentralizaciji države teče vsaj od leta 1994, ko je bila na ravni občin uvedena lokalna samouprava, hkrati pa ni bil postavljen vmesni, regionalni nivo, ki bi prevzel določene državne funkcije.

Predsednik SDS predlaga, da bi z ustavno novelo ali ustavnim zakonom določili obvezni enoletni rok, v katerem mora državni zbor izvesti decentralizacijo države. Vprašanje pa je, ali se lahko ustava kot najvišji splošni pravni akt v državi spremeni v terminski plan, ki predpisuje, do kdaj mora biti končan določen politični projekt.

Ustanovitev sveta pokrajin

Janez Janša predlaga, da bi po ustanovitvi pokrajin sedanji državni svet preoblikovali v svet pokrajin. Pobuda je zanimiva, zahteva pa temeljito študijo o ustreznosti dosedanjega državnega sveta. Je državni svet uresničil pričakovanja ustavodajalca? Kaj bi se zgodilo z morebitnim preoblikovanjem? Državni svet je namreč institucija, prek katere so v politični sistem vpeti sindikat, delodajalci, univerza, predstavniki kulture, lokalnih interesov... Je smiselno, da v politični sistem ostanejo vpeti zgolj predstavniki lokalnih oziroma pokrajinskih interesov? V sedanji ureditvi ima državni svet predvsem pravico, da na določen zakon izglasuje veto. V tem primeru mora državni zbor o zakonu glasovati ponovno, vendar mora za njegovo izglasovanje zbrati vsaj 46 glasov in ne zgolj večine prisotnih. Nova ustavna ureditev bi okrepila moč regionalnih interesov, oslabila pa bi vpliv sindikatov, delodajalcev, kulture in znanosti.

Uvedba obvezne srednje šole

Zdi se, da gre za dobro idejo. Imperativ, da mora vsakdo končati srednjo šolo, je v času, ko je od izobraženosti prebivalstva odvisna prihodnost, smiseln.

Prepoved poveličevanja totalitarnih režimov

Predlog zveni simpatično, zastavlja pa se vprašanje, kateri režimi so totalitarni. Nacizem? Fašizem? Klerofašizem? Komunizem? Socializem? Ali med socializmom in komunizmom obstaja razlika? Parlamentarna razprava o zakonu, ki bo natančneje pojasnil, kateri režimi so totalitarni, lahko traja deset let. Bi bil seznam totalitarnih režimov odvisen od tega, kako je sestavljena vladajoča koalicija? Bi levica na seznam totalitarnih režimov uvrstila klerofašizem, desnica pa socializem? Bi se seznam režimov, katerih simbolov se ne sme poveličevati, spreminjal? Je rdeča zvezda simbol totalitarnega režima? Če je rdeča zvezda res simbol totalitarnega režima, ali to pomeni, da bi bilo prepovedano propagirati pivo znamke Heineken, ker ima največji evropski pivovar ob imenu prilepljeno rdečo zvezdo? Je bil Tito totalitaren, avtoritaren ali moder politik? Kako je z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem?

Hkrati se zastavlja vprašanje, kje se začne poveličevanje totalitarnih simbolov in nosilcev totalitarizma. Je to, da mladina nosi majice s podobo Josipa Broza Tita, javno poveličevanje totalitarizma ali uresničevanje ustavne pravice do svobode izražanja? Bi Pankrti s prepevanjem pesmi Bandiera rossa, ki slavi komunizem in svobodo, poveličevali totalitarni režim?

Ideološka razprava o totalitarizmu lahko traja mesece in mesece, zagotovo pa ne bo niti za milimeter izboljšala delovanja politične oblasti in zmanjšala krizne situacije v gospodarstvu.

Prepoved medijskih monopolov

Predsednik največje opozicijske stranke predlaga, da bi ustavni člen, ki jamči svobodo izražanja, dopolnili s prepovedjo medijskih monopolov.

Poseben ustavni člen o prepovedi medijskih monopolov je odvečen. Ustava že zdaj prepoveduje nelojalno konkurenco in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Ta ustavni člen velja tudi za gospodarske družbe in druge institucije, ki se ukvarjajo z medijsko dejavnostjo. Povedano drugače, monopolne situacije so prepovedane že zdaj in veljajo tudi za medijske institucije.

Posebna ustavna prepoved medijskih monopolov bi izgledala kot prometni zakon, ki bi določal, da je vožnja skozi rdečo luč prepovedana, v naslednjem členu pa bi določal, da je vožnja skozi rdečo luč prepovedana tudi v Domžalah.

Odgovoren odnos do okolja in prihodnjih generacij

Predlog, da bi ustava uveljavljala odgovoren odnos do okolja in prihodnjih generacij, je vreden pohvale, dodati pa velja, da je odvečen. Ustava namreč že govori o tem, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Hkrati ima država tudi dolžnost, da skrbi za zdravo okolje. Veljavna ustava torej ne govori zgolj o odgovornem odnosu do okolja, pač pa državi nalaga aktivno vlogo.

Veljavna ustava govori tudi o dolžnostih države, ko gre za prihodnje generacije. Dolžnost, da država varuje otroke in mladino (ter družino, materinstvo in očetovstvo), je že izrecno zapisana v veljavnem ustavnem besedilu.

Sklep

Dejstvo, da se je ustavna razprava znova znašla na političnem dnevnem redu, je dobrodošlo. Konec koncev, ob polnoletnosti slovenske ustave bi bilo smiselno oceniti, ali so se okoliščine od leta 1991 do danes toliko spremenile, da bi veljalo konstrukcijo državne ureditve korigirati. Zdi se tudi, da predsednik največje opozicijske stranke ob identificiranju šibkih točk veljavnega ustavnega reda ni imel srečne roke. Predvsem pa bi se težko strinjali s predpostavko, da so predlagane spremembe tako globoke, da bi zaradi njih lahko govori o nastanku druge republike. Republika Slovenija 2.0? Ne. Kvečjemu Republika Slovenija 1.1.