Lani sem v Objektivu pisal o tem, ali so menedžerji slabi kot ljudje in ali jih do tega pripravi študij poslovne ekonomije ali pa imajo že v osnovi tovrstna nagnjenja. Eksperimenti s študenti v Izraelu, ZDA in Švici so pokazali, da gre v osnovi za samoselekcijo - bolj sebični posamezniki se odločajo za študij poslovne ekonomije, nato pa svoje interese najbolj učinkovito - zase - izražajo prek svojega poklica.

S tem pa počasi pridemo do vprašanja dolgoročne učinkovitosti njihove strategije. Se jim dolgoročno splača biti sebične barabe, ki zgolj prek številk presojajo posamezne poslovne strategije, pri čemer sta opciji odpustitve 20 odstotkov zaposlenih ali dodatne zaposlitve 20 odstotkov zaposlenih povsem enakovredni, če vodita do enakega rezultata - povečanja dobička v enaki meri? Se jim splača uporabljati neetične poslovne prakse, prenašati okrog poslovne partnerje, banke, zaposlene? Se jim splača dobesedno ukrasti podjetje z različnimi poslovnimi mahinacijami? Pri čemer so eksternalije teh poslovnih praks - usode s tem prizadetih posameznikov in njihovih družin, okolja in družbenega okolja nasploh - zanje brezpredmetne. Kako dolgo jim lahko uspevajo njihove strategije, če ne temeljijo na družbeno odgovornem ravnanju in spoštovanju temeljnih načel poslovne etike in etike nasploh?

Ne bi hotel moralizirati o dejanjih posameznikov, pač pa me zanima bistveno bolj fundamentalno vprašanje - se v življenju splača biti dober? Je dolgoročno boljša strategija biti sebična baraba ali altruist?

V teoriji iger je znana tako imenovana zapornikova dilema. Igra, v kateri se dva pripornika, obtožena skupnega delikta, neodvisno drug od drugega odločata, ali bosta enostransko priznala krivdo in si zmanjšala kazen. Če nobeden ne prizna krivde, dobita oba minimalno kazen. Če priznata oba, dobita vmesno kazen. Če prizna eden, drugi pa ne, dobi prvi vmesno kazen, drugi pa maksimalno, in obratno. Ker ne poznata odločitve drugega in si ne zaupata, je najbolj racionalna odločitev, da oba priznata krivdo in s tem izdata sokrivca.

Leta 1971 je Robert Trivers s Harvarda v Quarterly Review of Biology to zapornikovo dilemo apliciral na evoluciji živalskih in človeške vrste ter oblikoval teorijo evolucije recipročnega altruizma. V sekvenci ponavljajočih se odločitev o sodelovanju se v danem trenutku vsak posameznik odloči, da bo z nekom sodeloval ali ne, na podlagi tega, ali je bil v prejšnji interakciji s tem posameznikom deležen koristi ali pa je bil opeharjen. Gre za preprosto "tit for tat" ali "zob za zob" strategijo oziroma "kakršen si ti do mene, bom tudi jaz do tebe". Recipročni altruizem.

Na podlagi tega preprostega algoritma naj bi se skozi evolucijo tako pri živalskih vrstah kot pri človeku razvil občutek za sodelovanje na podlagi zaupanja, temelječega na preteklih izkušnjah. Posameznike, ki zaupanje zlorabijo, drugi posamezniki postopno izločijo. V človeškem genomu naj bi tako skozi evolucijo ostal zapis recipročnega altruizma.

Zanimiva teorija, boste rekli, toda ali je sploh realistična? Mar ne gre bolje sebičnim barabam, ki v vsaki interakciji prevarajo nasprotno stran, saj je za njih korist vedno najmanj ničelna, če jim uspe prinesti okrog vsaj enega posameznika, pa je v skupnem seštevku že pozitivna? Mar ni na drugi strani korist popolnega altruista, nekoga, ki vedno daje ne glede na prejeto protiuslugo, nekoga, ki po Kristusu vedno nastavi še drugo lice, načeloma vedno negativna, saj takšno osebo vsaj enkrat prinesejo okrog? Ne, sploh ni tako.

V poznih 70. letih je ameriški politolog Robert Axelrod opravil svetovno znani računalniški eksperiment glede uspešnosti različnih strategij interakcije med posamezniki. Povabil je najboljše teoretike s področja teorije iger, da mu pošljejo vsak svoj računalniški program, ki bo vključeval strategijo za iterativno zapornikovo dilemo - pravilo, po katerem se bo program odločal, kako bo v vsaki interakciji sodeloval z drugim programom. Te programe, nekaj ducatov, je potem med seboj soočil, vsakega z vsakim, in dovolil, da si vsak program zapomni, kako je drugi program v medsebojni interakciji sodeloval ali ne, in da v tekoči interakciji na podlagi pretekle izkušnje z njim spremeni svoje obnašanje.

V prvem krogu je dovolil 200 interakcij vsakega programa z vsakim drugim in pregledal rezultate, kateri programi so bili po teh interakcijah bolj uspešni. Nato je pognal nov krog interakcij, pri čemer je bil, kot pri naravni selekciji, vsak program udeležen proporcionalno glede na uspešnost v prvem krogu - najbolj uspešni so preživeli. In nato nadaljeval z igro interakcij krog za krogom. Če naj bi obveljala teorija recipročnega altruizma, bi se morala znotraj tega računalniškega eksperimenta zgoditi evolucija v smeri, da bi na koncu v celotni populaciji dominiral program z najbolj adaptivnim mehanizmom na obnašanje konkurenčnih programov.

In res je. Po tisoč iteracijah je zmagal program kanadskega teoretika iger Anatola Rapoporta, ki je bil dolg vsega pet programskih vrstic. Program se je ravnal po preprostem pravilu "tit for tat". V prvi interakciji z nasprotnikom je vedno sodeloval v pozitivnem duhu, v drugi interakciji pa se je preprosto odzval z enakim načinom, kot ga je bil deležen z istim nasprotnikom v prejšnjem krogu - na dobro gesto se je odzval z dobrim odzivom, na slabo pa s slabim. S "pozitivnim" programom je vzpostavil zaupanje in oba sta bila deležna pozitivne izmenjave v prihodnje.

Z "negativnim" programom pa je prekinil sodelovanje in tako zmanjšal nadaljnje potencialne izgube. Seveda je "tit for tat" program s tem izpustil enkratne dobičke, ki so jih deležni popolnoma sebični izkoriščevalski programi ali tisti, ki stavijo na nenadna presenečenja glede izkoriščanja. Toda tovrstni izkoriščevalski programi so bili iz kroga v krog izločeni iz igre, saj drugi programi, ki so bili opeharjeni v prejšnji interakciji, z njimi niso hoteli več sodelovati. Nadpovprečno sebični, nadpovprečno dobri in različni "inteligentni" programi so bili postopoma izločeni iz igre s strani preprostega programa, ki je enako vračal z enakim.

Leta 1993 je Lomborg delno ovrgel Axelrodove ugotovitve o dominantnosti "tit for tat" strategije. Toda njegove ugotovitve so še bolj naklonjene "pogojni prijaznosti" - na dolgi rok še bolj uspešna je delno modificirana "tit for tat" strategija, ki dovoljuje občasno "odpuščanje". Torej strategija, ki je sposobna prekiniti niz slabih interakcij s tem, da slabo gesto občasno poplača z dobro, in s tem vzpostavi pozitivni niz obojestransko koristnega sodelovanja.

Seveda so rezultati delovanja tega mehanizma odvisni tudi od družbenega okolja. V okolju, kjer prevladuje "slabo", so "dobri posamezniki" hitro potolčeni. Toda takoj, ko se nabere nekoliko večja skupina dobrih posameznikov, začnejo koristi njihove pozitivne kooperativnosti v družbi prevladovati in dolgoročno izrinejo slabe posameznike. Nauk te zgodbe je preprost - dobro rodi dobro in slabo povzroči še več slabega, toda slabo se postopoma izkorenini. In še dodatno - včasih je dobro odpustiti komu kakšno slabo dejanje in s tem vzpostaviti niz pozitivnega sodelovanja. Čeprav lahko kratkoročno utrpiš precejšnje izgube, se na dolgi rok bolj splača biti dober, saj prevarante tvoja okolica kmalu izloči.

Evolucionistična biologija, psihologija in filozofija dokazujejo, da človeška družba in večina živalskih skupnosti temeljita na tej logiki recipročnega altruizma. Na tej osnovi se vzpostavijo neka notranja moralna načela in etika, ki omogočajo družbeno stabilno evolucijo. Ko se pojavijo novi slabi posamezniki in trendi, jih delovanje mehanizma recipročnega altruizma postopoma obsodi in izloči. Tako se zgodi tudi s pojavom kriminalcev, roparskih baronov, prevarantskih bankirjev in kradljivih menedžerjev. Kratkoročno si sicer lahko nagrabijo precej premoženja, toda na dolgi rok končajo v ječi, brez premoženja in na margini družbe.

S tega vidika je mogoče interpretirati tudi aktualno slovensko dogajanje. Morda se kratkoročno - z materialnega vidika - Igor Bavčar in Boško Šrot zdita zmagovalca. Toda dolgoročno bo družba dejanja Bavčarja in Šrota obsodila kot moralno zavržna in protipravna ter ju s tem moralno izločila in materialno deprivilegirala.

Še pomembneje pa je, da se je s tem krogom posttranzicijske interakcije slovenska družba na trd način naučila novih vrednot, ki se bodo počasi manifestirale denimo v bolj striktnem spoštovanju protimonopolne in prevzemne zakonodaje ter v apriornem družbenem zavračanju tovrstnih poslovnih praks. V bodoče bodo naši regulatorji trga, organi pregona in sodstvo bistveno manj podvrženi družbeni histeriji privatno induciranega nacionalnega interesa pri presojanju skladnosti posameznih poslovnih dejanj s pozitivno zakonodajo. S čimer se bodo možnosti tovrstnih zlorab in prevarantskih dejanj v bodoče bistveno zmanjšale.

Pomemben pa je še en dodatni vidik te zgodbe. Posamezna lastnost, zapisana v genetskem zapisu, se prenaša na potomce z verjetnostjo 30 do 40 odstotkov. Ekstremna sebičnost naših tajkunov se tako ne bo nujno prenesla na njihove potomce. Nanje bo z dvetretjinsko verjetnostjo bolj vplivalo okolje, v katerem odraščajo. In to okolje postaja prav zaradi njihovih moralno zavržnih in protipravnih dejanj vse manj sebično in vse bolj prijazno, kar nam daje upanje na bolj pozitivno evolucijo njihovih potomcev. Iz zgodovine so nam dobro znani primeri potomcev ameriških roparskih baronov s konca 19. stoletja, ki so v 20. stoletju postali veliki filantropi. Evolucija je - kakorkoli kruta - lepa zgodba adaptivnega učenja družbe.