Kdor na Triglavu zaradi njegovega imena išče tri vrhove ali tri glave, ostaja razočaran, vendar božanstvu ne gre zameriti imenoslovne "potegavščine", zato pa (v tolažbo!) med bližnjimi podložniki kralja Julijcev najde gorsko gmoto enega imena s tremi vrhovi, ki bi ji pravzaprav ustrezneje rekli pogorje. Gre za vzhodne stolpe dolgega grebena, mogočne in visoke skalne pregrade med dolinama Trento in Planico. Na jugu so sicer strma pobočja topla, s soncem obsijana, na sever pa se v Planico spušča najbolj divje prepadni zid Vzhodnih Julijcev, veličastna arena vrhunskega alpinizma, kjer običajni smrtnik nima kaj iskati in še manj početi.
Mojstrovke (Mala 2332 m, Velika 2366 m in Zadnja 2354 m)
Najvzhodnejši vrh našega triglavega pogorja, Mala Mojstrovka, je, kot že ime pove, najnižji, vendar najbolj obiskan. V kopnem in v snegu. Kadar so snežne razmere ugodne tako kot te dni, se po njegovih pobočjih v prešernem veselju podijo smučarji in uživajo na enem najlepših turnih smukov v Julijcih. Višji od Male Mojstrovke sta zahodneje stoječi Velika in Zadnja Mojstrovka. Čeprav razdalje med tremi vrhovi niso vredne posebne omembe in ne gre za velike višinske razlike, sta Velika in Zadnja Mojstrovka nekako "vzeti iz igre", saj na njuna vrhova ni označenih poti, zato tudi ob siceršnjem številnem obisku Male Mojstrovke pogosto samevata in jima najpogosteje v goste prihajajo le plezalci, ki izstopajo iz številnih težkih smeri v severnem ostenju. Na razbit, a ne prezahteven greben, ki ju povezuje s sosednjim, zahodneje stoječim Travnikom (2379 m), pa radi zaidejo zapriseženi iskalci miru in tišine, vešči gibanja po brezpotjih nad globokimi prepadi.
Naše izhodišče je na Vršiču (1611 m) oziroma v eni od njegovih treh koč (Erjavčeva, odprta vse leto, Tičarjev dom in nekoliko više, pod Solno glavo ležeči Poštarski dom). Torej je skrivnost številnega obiska vrhov v tem koncu Julijcev, še posebno Male Mojstrovke, razkrita. Udobno izhodišče in za Julijce relativno majhna višinska razlika, ki od ceste na prelazu (lepo, staro ime Na močilu je, žal, izpodrinilo ponesrečeno ime Vršič, ki pa je le pravo ime za koto 1737 m nad Tičarjevim in Poštarskim domom, zaznamovano z visokim, jeklenim jamborom) do vrha znaša le dobrih sedemsto metrov; pot tja gor po južnih pobočjih in po razglednem Grebencu je povsem nezahtevna, primerna za vsakogar, ki ima v srcu nekaj volje in v nogah moči za dobre tri ure vzpona in sestopa. Zahtevnejši in bolj nabrušeni gorniki se bodo Male Mojstrovke lotili s severa, po znameniti Hanzovi poti, dobro zavarovani z jeklenicami in klini, vendar za tja ne potrebujejo le poguma, ampak zvrhano mero znanja in vso potrebno opremo, za manj prepričane pa ne bo odveč razmisliti o spremstvu gorskega vodnika.
Povsem nekaj drugega pa je naša gora v zimskem času (tudi te dni je visoko v gorah še prava zima!), ko se odene v snežni plašč. Takrat vabi le resnične zaljubljence, ki jim je veliko do nje in jim ni mar prelitega znoja in premagovanja skrivnih pasti na zasneženih in poledenelih pobočjih. Zimska pravljica na Mojstrovkah je nepozabna, nepozabno je tudi zadoščenje nad opravljenim vzponom. Tisti pa, ki bo tja gor pritovoril smuči, bo doživetje pozlatil s smuko, polno nepopisnih užitkov, strmo in globoko, polno svobodnega, neomejenega drsenja po deviški belini nedotaknjenega sveta.
Naj opozorim na odličen zemljevid Kranjska Gora z okolico 1:25.000 ter na knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi (Sidarta, 2004) in Igorja Jenčiča Turnosmučarski vodnik (Sidarta, 2002).
