Kakršni funkcionarji, takšni slovenski smučarski skoki. Maratonska seja zbora za skoke in nordijsko kombinacijo je bila nova blamaža tega v Sloveniji izjemno priljubljenega športa. Rdeča nit zasedanja je bilo preprečiti razpravo o odgovornosti športnega direktorja Francija Petka in glavnega trenerja Matjaža Zupana ter disciplinirati poslovnega direktorja Primoža Ulaga z zahtevami, da postane tiskarna denarja za megalomanske programe. Seja skakalnega parlamenta, na kateri so se v glavnem eni in isti ljudje že tretjič ali četrtič pogovarjali o stokrat prežvečenih stvareh, je bila sicer odprta za novinarje, vendar so pred njimi skrivali vse pisne materiale, medtem ko so alpski smučarji obsežne analize in programe objavili na spletni strani že teden pred sejo parlamenta za alpsko smučanje.

Sašo Komovec je v vlogi predsednika odbor za skoke spremenil v organ za zaščito svojih jadralnih in družinskih prijateljev Petka in Zupana ter napade na Ulago in posamezne medije, namesto da bi se ukvarjal z vsebino. Predvsem bi moral bolje voditi seje, ki so tako dolge, da jih mora opraviti v treh nadaljevankah. Za vodenje sej bi "skakalca" Komovec in Ograjenšek morala vsekakor iti v uk k "tekačema" Prazniku in Ponikvarju.

Le redki klubi so kritični, ker jih spreminjajo v glasovalni stroj in jim tiho grozijo: če boste proti, vaših tekmovalcev ne bo v reprezentancah. Po porazni sezoni skakalci hočejo še več denarja, kot so ga zapravili za mizerne rezultate, in ponižujoče govorijo o tekačih, ki z uspehi nordijsko družino rešujejo pred finančnim kolapsom. Mimogrede, leta 2002 je Slovenija pod taktirko Matjaža Zupana osvojila skakalno olimpijsko kolajno z dvakrat manj denarja.

Slovenski skakalni trenerji, za njihove plače zapravijo polovico proračuna (tekači le 30 odstotkov), so predragi za rezultate, ki jih proizvajajo, težava pa je v tem, da za nedoseganje ciljev ni nobenih sankcij. Obenem so tako predrzni, da ob rekordnih zahtevah znižajo cilje za naslednjo sezono v primerjavi z letošnjo porazno: do osmega mesta na olimpijskih igrah v Vancouvru in petega na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici. Ker zaradi recesije manjka denarja za programe, naj se odpovedo 20 odstotkom plače (ob uspehih bi dobili precej višje nagrade), ali pa ukinejo kakšno delovno mesto. Če bi predstavniki pokroviteljev poslušali raven razprav v skakalnem parlamentu in vladi, bi marsikdo nemudoma prekinil pogodbo. Odkar imajo skakalci dva direktorja, je veliko več nereda, zapravljanje Francija Petka pa takšno, kot nekoč pri alpskih smučarjih, ko so zabredli v rdeče številke.