V slovenščino je besedilo prevedla Alja Predan, na režiserjev stol pa je sedel Rene Maurin, ki je v igralsko zasedbo povabil Ivo Babić, Janeza Starino in Lucijo Tratnik. Postavitev predloge, ki je med tujimi kritiki požela vrsto pohval, je plod sodelovanja Cankarjevega doma in produkcijske hiše Imaginarni, pri njej pa je sodelovala še vrsta ustvarjalcev: glasbo je napisal duo Silence, scenografijo je skupaj z režiserjem ustvarila Elena Fajt Velikonja, ki je poskrbela tudi za kostume, ustvarjalki grafične podobe predstave pa sta Neja Engelsberger in Saša Kerkoš.

Harrowerjeva dramska zgodba temelji na resnični zgodbi o ljubezni med starejšim marincem in 12-letnim dekletom, v kateri je družba tedaj prepoznala pedofilijo, ki je obtožencu prinesla 15 let zapora. Harrowerjeva drama pa ni dokumentarna in dogodka ne obnavlja, temveč je omenjena zgodba umetniško transplantirana v vprašanje "resničnega ljubezenskega čustva med dvema svobodnima akterjema", je razložil Rene Maurin. "Harrower ne prikazuje družbenih razsežnosti zgodbe, temveč v prvi plan postavlja čustveni aspekt njunega odnosa, pri tem pa ga zanima predvsem, kje so meje med odgovornostjo, neodgovornostjo in zločinom, ter obenem vprašanja zastavlja gledalcu, ki mora sam razmisliti, kako se opredeljuje do kompleksnih družbenih problematik," je še dejal režiser. Po njegovem mnenju je prav to glavna odlika teksta, saj družbeno angažirani teksti prepogosto ponujajo konkretne odgovore in se do vprašanj, ki jih odpirajo, jasno opredeljujejo. Harrowerju po Maurinovih besedah ne gre niti za zagovor primera niti za obsodbo, česar so se pri ustvarjanju držali tudi ustvarjalci.

Iva Babić, ki je odigrala glavno žensko vlogo, je dejala, da se ji redko zgodi, da si želi neki lik odigrati tako močno, kot se je želela preizkusiti v vlogi Une po tistem, ko je pred leti prvič prebrala dramo. Pritegnila jo je večplastnost zgodbe, ki je po njenem mnenju ne more zajeti nobena zakonodaja in je tudi ne more razumeti; pri študiju drame so se zato odločili, da iz predstave "ne napravimo agitke, temveč predstavimo konkreten primer, zgodbo nekega konkretnega para". Podobno je tudi igralca Janeza Starino k sodelovanju pritegnila kompleksnost zgodbe. "Navajeni smo si z neznosno lahkotnostjo ustvarjati mnenje o dogodkih in pojavih, že po treh stavkih v poročilu smo pripravljeni podati svojo sodbo, goreče zagovarjati svoje mnenje in pri njem vztrajati, to besedilo pa je dobesedno surfanje med glasom ljudstva in glasom srca." Pritrdil jima je tudi Rene Maurin, ki vidi v ljubezenski zgodbi možnost za analizo morale današnjega časa, ki je pogosto le "protetičen pripomoček, ki nam sicer pomaga bivati, vendar prav zaradi nje stvari poenostavljamo".

Kot smo že omenili, je predstava nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in produkcijske hiše Imaginarni, dodajmo še podatek, da je celotna profesionalna umetniška ekipa predstavo ustvarila tako rekoč prostovoljno. Javnih sredstev jim namreč pri ljubljanski mestni občini niso odobrili, medtem pa še vedno upajo na denar projektnega razpisa ministrstva za kulturo. Primož Ekart, umetniški in produkcijski vodja Imaginarnega, je izrazil navdušenje nad ustvarjalnim entuziazmom celotne ekipe in ob tem tudi bojazen, da bi postalo tovrstno "prostovoljno delo" vrhunskih umetnikov v prihodnosti pogostejše.