Dvom o politični volji

"Nisem tako prepričana," sem rekla Sanaderju. "Začenjam dvomiti o vaši politični volji. Kaj ste storili od marca do danes?" Potem sem opisala, kako glavni človek, odgovoren za informiranje mednarodnega sodišča o prizadevanjih Hrvaške za sodelovanje, ni vedel, kaj se dogaja.

"Prav imate," se je strinjal Sanader. "Pripravljen sem se spremeniti."

"Že od 10. marca pričakujem poročilo," sem rekla, preden sem spregovorila o Francozih in nekdanjih legionarjih ter vprašala, kaj delajo hrvaške oblasti, da bi razdrle mrežo, ki je ščitila Gotovino. Povedala sem mu, da Gotovino ščiti vpleteni francoski obveščevalni agent. "Govorila sem s Chiracom," sem rekla, "in povedala sem mu, da je blizu Gotovini."

Prav tako sem omenila sled, ki je nakazovala, da se Gotovina skriva po frančiškanskih samostanih.

"Kaj lahko storite glede Katoliške cerkve, samostanov in frančiškanov?" Sanader je rekel, da je govoril s cerkvenimi oblastmi na Hrvaškem.

Dne 26. aprila 2005 sem v svojih opažanjih za Evropsko unijo rekla, da ni sprememb v oceni moje ekipe glede neuspeha Hrvaške pri aretaciji Anteja Gotovine, ki je bil še vedno na Hrvaškem in se je občasno selil v Bosno in Hercegovino. V izjavi za javnost sem povedala, da sem Hrvaški sporočila podrobnosti o mrežah, ki ščitijo Gotovino. Hrvaškim voditeljem pa sem povedala, da bom izjavila, da Hrvaška polno sodeluje z mednarodnim sodiščem, šele potem ko bo Hrvaška Gotovino pripeljala v Haag ali mednarodnemu sodišču razkrila, kje se nahaja. Mislila sem, da je hrvaška vlada zavlačevala in poskušala prepričati Gotovino, naj se preda, ter tako Sanaderju hotela prihraniti negativne politične posledice. Motila sem se.

S Sanaderjem sva se ponovno sestala v začetku junija pred predložitvijo še enega ključnega poročila Varnostnemu svetu Združenih narodov. Še bolj obupano si je želel razrešiti problem z Gotovino in še enkrat je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči. Sanader je politično tvegal in dajal intervjuje hrvaškim časopisom ter javno obljubljal, da bo aretiral Gotovino. Zagotovil mi je, da želi vlada sodelovati z mednarodnim sodiščem, da bi aretirali Gotovino. Poskrbel bo, da bodo takoj preverjene vse sledi in informacije. Vlada bo preiskala finančno poslovanje članov mreže, ki je ščitila Gotovino.

Sanaderju sem se zahvalila za njegova prizadevanja in ga vprašala, ali bi bile hrvaške oblasti pripravljene izvesti preiskave frančiškanskih samostanov v državi. Odgovor je bil pozitiven. S tem dogovorom in z namigom prijateljske obveščevalne službe, da se Gotovina skriva v samostanu, sem potovala v Rim, da bi govorila z monsignorjem Giovannijem Lajolom, sekretarjem za odnose z državami pri Svetem sedežu, papeževim zunanjim ministrom. Bil je julij. Od monsignorja Lajola sem želela izvedeti, kaj bi Cerkev lahko storila, da bi podprla prizadevanje za izsleditev Gotovine. (Tako veliko samostanov je na Hrvaškem. Dejansko smo sestavili seznam. Na ducate jih je.)

Labirint vež in hodnikov

Spomnim se, kako so me skupaj z mojim švicarskim pomočnikom Jeanom-Danielom Ruchom peljali skozi vatikanska vrata, ki so jih ščitili dolgi meči in helebarde slavne švicarske garde. Pri sebi sem se šalila, da upam, da jih bodo zaradi mojega švicarskega ozadja in mojih let v katoliških samostanih moji argumenti pritegnili. Avto se je ustavil daleč za zidovi. Od tam nas je nekaj duhovnikov peš peljalo skozi labirint vež in hodnikov. Končno so se s pešpoti na prostem odprla vrata v tiho, strogo predsobo. Tako resnobno je bilo, da sem mislila, da sem spet v cerkvi. Monsignor Lajolo je stopil iz svoje pisarne, nas pozdravil in povabil noter.

Vzgojen je bil v italijanski regiji Piemont, malo pod švicarskimi Alpami, kjer sem odraščala. Najin pogovor se je začel v pritajeni italijanščini. Monsignor mi je rekel, da Vatikan ni država in zato ne more storiti ničesar.

Prekinila sem ga.

"Scusi, monsignore," sem rekla. "Kar govorite, je zame odkritje. Ali ne govorimo vedno o Vatikanu kot o državi? Ali nismo nekoč govorili o papeški državi?" Spomnila sem se, da sem v svojih zgodovinskih učbenikih na zemljevidih italijanskega polotoka videla papeško državo. Vedno sem predpostavljala, da Vatikan, kakor koli majhen že je, uživa suverenost. Predpostavljala sem, da lahko sprejema svoje lastne diplomatske odločitve. In še vedno mislim, da jih lahko, ko to želi.

Potem sem monsignora Lajola prosila, če bi bil Vatikan tako prijazen in bi prosil hrvaško katoliško škofovsko konferenco, da posreduje in svojim članom prepreči, da bi izražali kljubovalno podporo Gotovini. Monsignor je zdaj razložil, da rimski papež nima pristojnosti nad škofovsko konferenco. Odgovorila sem, da sem mislila, da morajo katoliški škofje ubogati papeža in da je prav glede tega vprašanja nastopila neke vrste shizma. "Ne, ne," je bil odgovor.

Na koncu sem prosila za avdienco pri samem papežu Benediktu XVI. Brez premolka je monsignor Lajolo odgovoril, da papež sprejema le predsednike in vladne ministre. Odgovorila sem, da sem v Corriere della sera prebrala, da je Benedikt ravno sprejel vodjo italijanske politične stranke, ki ni bil niti predsednik niti minister: "Mislim, da bi bilo primerno, da bi sprejel tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine, ki dela za zaščito človekovih pravic."

Monsignor Lajolo me je pogledal in rekel: "Če hočete srečati papeža, lahko pridete v soboto na Trg svetega Petra." S tem je mislil, da lahko pred zbranimi množicami obstanem z vsemi drugimi ljudmi, ki jih vnaprej izberejo, da stisnejo roko papežu Benediktu in poljubijo papeški prstan, in da lahko sredi začudenih vernikov prosim svetega očeta, naj mi pomaga najti Gotovino.

Diskretna poizvedba ...

"Grazie," sem rekla, "tu nisem kot romarka, tožilka sem. Slišala sem, da se naš ubežnik skriva v rimskokatoliškem samostanu. Slišala sem, da ima Vatikan najboljšo obveščevalno službo na svetu. Zato mislim, da bi bilo za vas zelo lahko izvedeti, ali dejansko je v enem izmed samostanov na Hrvaškem." Nekje vmes sem zdrsnila v diplomatsko angleščino. Nikoli nisem prosila monsignorja Lajola, da se loti iskanja. Vse, kar sem hotela, je bila diskretna poizvedba, da bi preverili, ali so kakšni menihi pomagali ubežniku, ki je bil obtožen vojnih hudodelstev.

Monsignor me je srepo gledal. Prinesel mi je neke vrste uradno darilo, zbirko vatikanskih spominskih kovancev. Vrgel jo je k meni s sunkom zapestja, se poslovil in zapustil sobo. Ruch, švicarski protestant, in jaz, katoličanka, ki ni več hodila v cerkev, a je končala dve samostanski šoli, sva obsedela tam, globoko znotraj vatikanskih labirintov, obkrožena s križi, z relikvijami, s kipi ter z vsemi tistimi Raphaelovimi in Michelangelovimi stropnimi freskami Judite in Holoferna, s knjižnico, z vrtovi, s središčem katoliškega vesolja. Ko sem segla po svoji torbici Luisa Vuittona in naju noben smrtnik ni mogel slišati, se je Ruch nagnil k mojemu ušesu in zašepetal: "Izobčil vas bo."

Prihodnjič: Usodni klic s Kanarskih otokov