Ciril BrajerBrane Šalomon
"Murina delavka, hudo bolna, je komaj nabrala vse napotnice za nujno operacijo. Res ji gre za življenje, vsi smo pomagali. Zdaj smo izvedeli, da je operacijo sama preložila. Zakaj le se je tako poigrala z življenjem!? Zato ker noče na bolniško! Ta bi bila za ubogih 30 evrov manjša od že tako sramotne plače, a njej se zdi, da bi s tem prikrajšala družino. Vidite, to je zgodba o Pomurju!"
Tako nas je na pot pospremil Danilo Šipoš, sekretar pomurskih svobodnih sindikatov.
Vsaka opeka je vsaj malo Murina
V nerazvitem kraju je krojač iz majhne družinske šivalnice ustvaril svetovnega modnega velikana. Predlani je imelo podjetje prodajo debelih šest milijard evrov, v lastnih trgovinah v skoraj 50 državah. Mož je danes z okoli enajstimi milijardami evrov premoženja drugi najbogatejši Evropejec. Razvili so dovršeno kreiranje, izdelovanje, trženje in distribucijo konfekcije. Na njihovih policah nič ne ostaja skozi vso sezono, izbor se dopolnjuje vsak teden. V Evropi še vedno izdelajo 80 odstotkov svojih oblačil, od tega 65 odstotkov v domači državi. Od lokalnih oblasti so leta 1991 prejeli okrog 24.000 evrov pomoči.
Ha, kaj lahko bi to bila zgodba o Muri. Ta je najstarejši in največji slovenski proizvajalec oblačil, eden največjih v Evropi. Krojač Cvetlič je leta 1925 v Murski Soboti odprl šivalnico perila, po zmagi je zrasla v Tovarno oblačil in perila Mura. A žal je uspešnica iz uvoda španska Zara, v Muri pa gre vse po zlu, ogrožena so delovna mesta, morda kar vsa tovarna. Pa ji je vlada le leta 2003 odobrila 10 milijonov evrov pomoči.
Ta primerjava nam kaže le nekaj - Muro so zadnja leta vodili nesposobni lastniki, ki so najemali nesposobne menedžerje. Obudimo spomin.
Ko so pomladniki pred leti v svojem značilnem kadrovskem cunamiju poskusili odpihniti tudi direktorja Mure, so ga pred pogromom ubranili delavci. O čem podobnem lahko menedžerji današnjega kova le sanjajo. Povsod so tedaj kopnela delovna mesta. Razen v Muri. Ta je rezala kruh 40 odstotkom vseh zaposlenih v naši oblačilni industriji in v njej je bilo več kot 25 odstotkov delovnih mest Pomurja.
Ta slavni direktor je bil Božo Kuharič. Danes je legenda. SDS je proti njemu vodila plakatno vojno, njen sindikat je skušal zanetiti delavske nemire, v tovarni so se vrstile vse mogoče in nemogoče inšpekcije, kontrole. Toda delavci so stali za njim tako trdno, da je takratna oblast odnehala.
Šefi so krivi
Mura tedaj preprosto ni odpuščala. Štela je 6169 zaposlenih. "Smo se pač pravočasno, že pred 35 leti, odločili za izvoz," je ta čudež pojasnil Kuharič. "Navezali smo trdne vezi s partnerji, kupci, obvladali zahodno poslovno miselnost, dosegli kakovost, sproti posodabljali tehnologijo in uveljavljali lastno blagovno znamko. Sodobnejše tovarne te vrste v Evropi ni! Pa tradicija, brez te ni uspešne konfekcije.
Odgovornost do delovnih mest je pri nas velika. Komaj bi našli šolo, vrtec, kulturno ali športno ustanovo, bolnišnico, cesto, vodovod, kjer ni Murinega prispevka. Zgradila je 750 stanovanj, podelila 1750 posojil za hiše. Slovenija pa se ne zaveda, kaj vse ji je tekstil že dal in kaj ji še lahko da. Oziroma kakšna nevarnost ji grozi, če bi se zamajal tak kolektiv, kot je Mura. Z njenim obstojem je neposredno povezano preživetje 25.000 ljudi, posredno pa skoraj vse, kar se v tej regiji dogaja!"
Ana Plej, ki je po 37 letih dela v Muri odšla v pokoj, nam je zaskrbljeno pravila:
"Brez Mure tod ni nič, brez nje še Mura ne bi tekla! V naši vasi nas je polovica ob kmetijah delala v tovarni. V službo sem se iz Ivancev vozila s kolesom, garala na njivi, v tovarni, pa sem vseeno jokala kot dež, ko sem odhajala v pokoj. Čeprav je pokojnina večja, kot bi zdaj imela plačo! Vedeli smo, da od zemlje ne preživiš, da služb ni, da je Mura naše življenje. Naše hiše, tudi kmetije, je pomagala postaviti in opremiti prav Mura. Upam, da je direktorji ne bodo zavozili."
Robert Grah, šef tamkajšnje gospodarske zbornice, pa o direktorjih takole:
"V nekem času smo bili uspešni in v nekem času se je nekdo odločil, kot se je. Nima smisla gledati nazaj, ampak naprej. Imamo znanje mladih menedžerjev, ki hočejo delati dobro, ki niso obremenjeni s preteklostjo. Sicer pa je za Pomurje tako ali tako znano, da je vedno v nekakšni krizi in smo je navajeni, znamo živeti s krizo in še vedno smo jo znali preživeti."
Kot solza čista nafta
Ladislav Ivanec iz Lendave nam je pojasnil, da je ob Muri le še kaj drugega:
"Vino je bilo pomembno za te kraje, zdaj ga je žal preveč, po Evropi in svetu, konkurenca je silna, pritisk na ceno izreden. Naše vino je odlično, izredno, a smo žal s trženjem zamudili pravi trenutek. Težave s kadri, tehnologijo… Veterinar sem bil, prekrižaril te kraje po dolgem in počez. Zaostalost, velika revščina. Potem smo prinesli razvoj. Atelšek je sem pripeljal Varstroj, Ozbičeva Planiko, pripeljal sem Mercator, Viator, Lek. Rasla so delovna mesta, ne veste, kaj je to pomenilo za te kraje. Vodil sem naložbo Ilirije, več kot sto delovnih mest je prinesla. Denacionalizacija jo je vrgla v roke dedičem nekdanjega lastnika. Zakaj, po kakšni pameti, s kakšno pravico? Vse na račun malega človeka, ki danes tam gara za bedno plačo, ki ni plačilo za delo, ampak je miloščina. In še se, ustrahovan, trese, kdaj se bo znašel na cesti. Tja več ne stopim, tako boli. Srečam pa delavke, zjokajo se mi. Še možakom pridejo solze v oči."
Alojz Hrelja, naftar iz Petišovcev, nam je obujal spomine na čase, ko je tod nafta tekla iz zemlje:
"Pobirali so jo kar iz luž za zdravilo, svetilno olje in kolomaz. Potem so stoletja ponjo prihajale tuje družbe iz Avstrije, Anglije, Nizozemske, Francije, Švice, Italije, Nemčije. Naša nafta je tako čista, da so jo Nemci nalivali v tanke in tovornjake, kakršna je privrela iz zemlje. Kmetje jo točijo naravnost v traktor, saj je skoraj dizelsko gorivo. Pod nogami imamo torej naravno rafinerijo. Žal je ne znamo ceniti. Uporabljali smo jo le dotlej, dokler je sama brizgala na dan. Kjer si le malo zapičil v zemljo, je že privrela na dan. Zaloge so še velike, več kot polovica jih je ostalo spodaj. Toda do njih bi zdaj lahko prišli le z vlaganjem in s sodobnimi metodami vrtanja. Madžari to seveda počnejo in se jim splača. Še dobro, da so me poslušali vsaj pri vodi. Tudi vodo za Terme Banovci in Moravci sem odkril jaz."
Lačni želodci proti polnim vampom
Skoraj vsa Lendava stoji na Naftinem zemljišču, stanovanjski bloki, vile, trgovski kompleks, vrtci, vse brezplačno. Leta 1990 je imela Nafta še več kot sto štipendistov, potem niti enega. Takrat je imela 1200 zaposlenih, potem ob enaki proizvodnji le še polovico… Ljudje se zavedajo, da bi občinski proračun brez Nafte takoj bankrotiral. Trdijo, da če zradiraš vse, kar je Nafta že dala kraju, zbrišeš kar kraj sam. Ocene staroste slovenskih naftarjev Alojza Hrelja so potrdili tudi računalniki nizozemskih raziskovalcev - ocenili so 80-odstotno verjetnost zalog najmanj milijona ton izvrstne nafte in milijardo kubikov zemeljskega plina. Zraven so neizčrpne zaloge vroče vode za gretje, ogrevanje rastlinjakov, zdraviliški turizem. V globini 5000 metrov ima voda kar 200 stopinj Celzija in bi jo bilo že mogoče speljati na turbine elektrarn. Vse to pustiti pri miru meji že na norost.
Danilo Šipoš se zgrožen drži za glavo:
"Le še srce me boli. Slovenijo režejo po koščkih, počasi, kot salamo, da bi se delavstvo zaradi hitrega reza ne uprlo. Tudi z Muro in tekstilom delajo tako, po korakih, načrtno. Ta država je posebej obravnavala železarje, rudarje, zakaj ne tudi tekstilnih delavk!? Prav nič manj ji niso dale, raje več. Ja, tiste znamenite Murine opeke, zdaj jih imajo le še zato, da tolčejo delavce po glavi. Vsa krivda za vse naše zlome in polome je na plečih delodajalcev. In politikov, ki so jim dovolili, da od tod odhajajo polnih vampov, delavstvo pa vse bolj strada. Država jim je res metala denar z lopato, a je ni zanimalo, za kaj ga porabijo. Za delavce je ostalo nekaj mesa iz Pomurke, dobili so ga še psi in mačke, vrstni red je vprašljiv. Za Pomurko zdaj vsi vedo, pokvarjeno meso daleč zasmrdi. A vsak naš stečaj je podobna svinjarija - denar v žepe, ne v sanacijo."