V uteho mi ostane izid, saj se ne spomnim, kdaj sem na prvomajski regati dosegel čas pod sedmimi minutami," je pogovor začel Iztok Čop, ki ni delal velike drame iz tega, da je moral v dvojnem dvojcu skupaj z mladim blejskim veslačem Janezom Zupanom priznati premoč bratoma Luki in Janu Špiku.

Pozimi ste v skladu s tradicijo znova trenirali individualno. Kako ste uskladili športne in poslovne obveznosti?

Žal sem največ časa prebil v pisarni. Lotil sem se nekaterih novih projektov, ki se vlečejo dlje, kot sem pričakoval, a se je vse skupaj dobro izteklo. Med tednom sem uro na dan treniral kar doma na ergometru, ob koncih tedna pa tekel na smučeh. Testiranja konec januarja na ergometru so pokazala zelo dobro stanje pripravljenosti, saj so bili dosežki boljši kot zadnja tri, štiri leta. Žal sem nato zbolel za pljučnico in sem normalno zadihal šele sredi marca, zadnjih 14 dni pa sem znova prišel na zeleno vejo.

Torej je bila količina treninga manjša kot minula leta.

Treninga je bilo veliko manj, vendar sem ga prilagodil trenutnemu počutju in razpoložljivemu času. Delo je bilo vendarle opravljeno kakovostno. Na pripravah v Skradinu sem bil presenečen, ker tudi na dolgih treningih nisem imel nobenih težav in sem jih vzdržal brez težav. Očitno se mi je obrestoval vsak konec tedna na smučeh, ko sem na vsakem treningu pretekel vsaj 40 kilometrov, kar pomeni do dve uri in pol dolg trening. Očitno so mi tekaški vikendi dali toliko vzdržljivosti, da sem tudi v čolnu brez težav vzdržal dve uri dolg trening.

Tradicionalen del priprav na snegu so tudi višinske priprave na planini Saiser Alm?

Prav tam sem zbolel. Hčerki sta staknili virozo, jaz sem si jo od njiju nalezel. Znova sem ponovil napako, ki sem jo naredil že najmanj trikrat. Hotel sem izkoristiti ugodne vremenske razmere za smučarski tek, imel sem veliko časa, zato sem želel v enem tednu nadoknaditi vse, kar sem prej zamudil. Visoka nadmorska višina in virus sta me dotolkla. Na srečo je zdravnica Nada Rotovnik Kozjek takoj ugotovila, da gre za pljučnico in smo pravilno reagirali.

Ali vam je bilo pozimi kdaj žal, ko ste se odločili kariero podaljšati vsaj še eno leto?

Ne, ker bi se zaradi pomanjkanja časa brez treninga povsem zapustil. Uživam, ker brez tega, da vsaj malo migam, ne morem živeti. Vseskozi se zavedam, da v primeru, če ne bom imel časa za vsa področja svojega delovanja, lahko pride vsak trenutek dan, ko se bo treba odločiti tudi za konec. Moj cilj je, da pridem v sezono dobro pripravljen, da sem še vedno najboljši v skifu in zaenkrat mi je to uspelo. Imam čisto vest, ker je osnova dobra. Če bomo sestavili vrhunsko posadko, pa bomo videli.

Kakšne so vaše ideje glede kombinacij čolnov, v katerih bi tekmovali?

Pred začetkom sezone sem imel bolj oblikovane ideje, kot jih imam zdaj. Po tistem, kar so pokazali na testiranjih na ergometrih, sem pričakoval, da bo večina veslačev boljša, kot zdaj kažejo dosežki na vodi v skifih in dvojcih. Ne vem točno, kaj se bi izcimilo. Svoj program imam še do sredine maja, nato bomo sestavljali zasedbe. Ker sem želel narediti dobre temelje pripravljenosti z delom v skifu, preizkušanja različnih kombinacij posadk še ni bilo veliko. Nekaj smo jih preizkusili mimogrede, a nobena ni zaživela posebej dobro. Na prvomajski regati sem bil v čolnu z Zupanom, s katerim sva skupaj sedela šele drugič, zato sva skušala lepo priti čez visoke valove, kar nam je še kar dobro uspelo, na napade bratov Špik pa nisva mogla odgovoriti, ker nisva znala pospešiti. Zupan je dokazal, da zna funkcionirati v ekipi, zato spada med potencialne kandidate za bodoče kombinacije. Po regatah v Zagrebu in na Bledu trenerjem prav nič ne zavidam, ko bodo iskali najboljše kombinacije.

Mednarodna regata sredi maja v Essnu bo že prava orientacija?

Naj bi bila. Težava je v tem, ker bo tekma prišla zelo hitro. Imeli bomo le en skupni konec tedna za priprave. V Essnu bom en dan nastopil v enojcu, za drugi dan pa še ne vem.

Slovenska reprezentanca konec maja ne bo nastopila na prvi tekmi svetovnega pokala na olimpijski progi v Banyolesu pri Barceloni.

Te tekme še nisem povsem odpisal. Ker mi je čoln v zadnjih 14 dneh odlično stekel, bi bil nastop v skifu pravi test pripravljenosti v najmočnejši konkurenci. Z organizacijo potovanja ne bilo težav, saj tja gredo Hrvati, katerim bi se lahko priključil.

Kaj se bo zgodilo, če ne najdete prave kombinacije? Ali je možno, da tekmujete v enojcu?

Ne. En razlog je moj emšo (36 let, op. p.), druga pa, da v skifu nimam več pravega motiva. V enojcu bi za firbec še tekmoval na kakšni tekmi, ne pa celo sezono, ker je prenaporno. Velika verjetnost je, da bi mi prav na koncu sezone na najpomembnejši tekmi ven udaril majhen primanjkljaj treninga. Do sredine junija imamo čas, da preizkušamo različne kombinacije. Če grem na svetovno prvenstvo, želim tekmovati v čolnu, s katerim je realno dosegljiv najmanj finale in ima možnost za kolajno.

Zelo aktivni ste tudi v skupini, ki se bori za pravice športnikov. Kako se stvari razpletajo?

Ker smo začeli konkretne pogovore na ministrstvu o prehodu iz vrhunskega športa v civilno življenje, mi to vzame kar veliko časa. Sem tudi v delovni skupini za pripravo novega nacionalnega programa športa. V naslednjem tednu moram preštudirati sedanji nacionalni program in zakon o športu, da vidim, kaj bi jaz spremenil. Izhajati moramo iz trenutnih razmer, vemo kaj bi radi naredili, veliko težje pa je postaviti zakonske podlage. Žal nimam časa, da bi se za dva konca tedna zaprli v klavzuro in tam iskali najboljše rešitve. Le-te morajo biti primerne za današnji čas, obenem pa bodo tudi osnova, ki jih bodo z malenkostnimi prilagoditvami korigirali glede na blagostanje v državi in to, kam bosta družba ter šport sploh šla. Stvari gredo v precej drugačno smer, kot sem si jaz predstavljal pred 15 ali 20 leti.

Minuli teden ste bili med šestimi slovenskimi športniki, katerim je predsednik države Danilo Türk podelil odlikovanje za dosežke na področju športa.

Odlikovanje je bilo zame presenečenje. Nisem ga pričakoval, vendar menim, da smo si ga zaslužili. Državno odlikovanje predsednika države za zasluge je posebna čast in gesta, ki potrjuje, da so naši rezultati nekaj vredni in dosežki nacionalnega pomena.

Predsednik Veslaške zveze Slovenije je postal Denis Žvegelj, s katerim sta skupaj osvajala kolajne, dve sta bili celo prvi za samostojno Slovenijo v zgodovini svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Ali se bo zdaj kaj spremenilo?

Pogumen je, da je sprejel funkcijo, obenem sem vesel, da se je tako odločil. Napočil je časa, da se tudi na vodstvenih funkcijah začnejo menjati generacije. Glede zbiranja denarja je prišel v zelo slabem trenutku, veliko dela ga čaka pri organizaciji in odnosih znotraj veslaške družine. To sta področji, kjer potrebujemo svež veter. Ima dobro izhodišče, ker gre za novega človeka, ki ni z ničemer obremenjen, saj nima osebnih zamer ter računic. V veslanju ga praktično ni bilo deset let, kar je ravno prav dolgo obdobje, po katerem se je vrnil v veslanje, da bo lahko uspešno delal. Dokazal se je tudi v poslovnem življenju, pozna razmere in upam, da bo uspel stvari premakniti. Vse ne bo odvisno le od njega, ampak tudi pomoči znotraj zveze.