Službeni avto v zasebne namene je tako za marsikoga rešitev, saj se na en mah znebi vseh stroškov, kot so zavarovanje, registracija, servis, pnevmatike... Toda tovrstna raba za sabo potegne boniteto in račun se zaposlenim s povprečnimi slovenskimi dohodki ne izide.
V davčni osnovi delojemalca se namreč mesečno upošteva 1,5 odstotka nabavne vrednosti vozila. Ali prevedeno: če je naš jekleni lepotec vreden 20.000 evrov, je v dohodninski obrazec treba vključiti boniteto v vrednosti 3600 evrov. Nabavna vrednost avtomobila, ki se upošteva pri izračunu davčne osnove, se sicer v drugem letu zniža za 15 odstotkov in v naslednjih letih do vključno četrtega še vsako leto za 15 odstotkov. V petem letu se zniža še za 10 odstotkov in v naslednjih letih do vključno osmega še vsako leto za 10 odstotkov. Po osmih letih bonitete ni treba več obračunavati.
Manj kilometrov, polovična boniteta
Za uporabnika vozila je zanimivo, da se lahko boniteta zmanjša za polovico, če je zaposleni v mesecu v zasebne namene prevozil manj kot 500 kilometrov (kar je sicer bolj malo verjetno), boniteta pa se mu lahko poveča za 25 odstotkov, če podjetje uporabniku plačuje gorivo tudi za zasebne vožnje. Boniteta se šteje za dohodek iz delovnega razmerja, torej se všteva v osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja in se zmanjša za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec. Ali in v kakšni višini boniteta vpliva na stopnjo dohodnine, pa je odvisno od več dejavnikov: zavezanec ima lahko poleg plače še druge vire dohodka, pomembno je tudi, v kateri dohodninski razred zapade obdavčitev med letom.
Za uporabnika vozila je sicer pomembno, da razmeji službene vožnje od zasebnih, evidenca prevoženih kilometrov pa je najboljši dokaz in hkrati pripomoček, da ugotovite, koliko nastalih stroškov v poslovnem letu lahko pripišete dejavnosti in koliko zasebni uporabi. Najpomembnejše je, da skrbite za pravilno in natančno izpolnjevanje knjige voženj. Priporočamo, da dogodek dokumentirate z obširno dokumentacijo in formalnimi podlagami. V knjigi voženj morajo biti razvidni prevoženi kilometri in smeri skladno s potnimi nalogi, v njih pa sta navedena tudi namen poslovne poti in opis naloge. Osnovno načelo namreč narekuje, da je treba pred davčnim organom zagotoviti dokaze, da je šlo dejansko za službene vožnje. Pomemben dokaz so potrdila o plačilu cestnine in računi z bencinskih servisov.
Navzkrižne kontrole inšpektorjev
"Ko pride inšpekcija, pregledajo evidenčne knjige voženj, prevožene kilometre, relacije, namene poti. Če kaj manjka, če je evidenca pomanjkljiva, hitro postane sumljivo, da je zaposleni uporabljal vozilo za zasebne namene. Sledi obračun bonitete za nazaj, kar je lahko velika obremenitev za podjetje," pravi davčna svetovalka Romana Kruhar Puc. Davčni inšpektorji namreč izvajajo tako imenovane navzkrižne kontrole, pri katerih primerjajo datume in kraj polnjenja posode za gorivo s podatki na potnem nalogu, s potrdili o plačilu cestnine in drugimi aktivnostmi tistega dne.
In še to: če se morebiti odločate, ali kupiti svoj avto ali se raje tudi v zasebne namene voziti s službenim - stroški lastnega avtomobila srednjega razreda (20.000 evrov) na prevožen kilometer (vključeni so gorivo, servis, registracija, izguba vrednosti) le redko presežejo mejo 0,4 evra (ob letno prevoženih vsaj 15.000 kilometrih). Preračunajte in preverite, kaj se vam bolj splača.