Ciril Brajer

Vsako pisanje o slavnih in bednih časih druge svetovne vojne zbudi odmeve. Kaj šele, če toliko pišemo o povojnih pobojih in izkopanih kosteh, kot te dni. Kaj šele, če se skuša osvetliti umazano podobo škofa Rožmana! Še vedno so namreč žive priče onih usodnih dogodkov, ki zagotovo ne morejo mirno sprejeti, če nekdo spreminja zgodovino, ki so jo sami doživljali. Pogosto dobivamo pisma, še posebej se zamislimo nad pošto, ki nam jo pošlje kdo, ki je domobranstvo spoznal od znotraj. Tak je bil zagotovo Anton Puh iz Ljubljane. Preden je umrl, nam je zaupal zadnjo izpoved: "Bil sem domobranec."

Domobranstvo ali smrt

Nedeljski dnevnik je objavil kar nekaj življenjskih zgodb domobrancev. V njih opisujejo, kako že dobrega pol stoletja živijo z moralnim mačkom, čeprav so bili v kolaboracijo prisiljeni. Zato jim gre toliko manj v račun, da se dandanes lahko nekateri z izdajo celo nekaznovano ponašajo.

Stane Kirn rad obudi spomine na nikoli prav priznano in čaščeno trpljenje taboriščnikov na Rabu: "Tisti, ki smo domobransko kalvarijo doživljali na lastni koži, ne pridemo do besede. Pa bi radi priznali, da smo bili v zmoti, da je bil proti okupatorjevemu uničevalnemu načrtu po vseh človeških in mednarodnih pravilih dovoljen in možen le upor! Zato je bil pri nas tako množičen. Škof Gregorij Rožman in njegovi so s pridigami in zborovanji skušali organizirati nekakšno Kristusovo vojsko proti komunizmu, ki ga tedaj pri nas nihče še poznal ni. Vsi so podpirali le Osvobodilno fronto. Rožman je zato organiziral lastno vojaško silo. Vsi ti fantje smo imeli le eno izbiro - oditi v internacijo in verjetno v smrt ali pa vstopiti v vaške straže. Več kot 2000, torej dvajset odstotkov ujetih na Rabu, jih je po pol leta mučenja in stradeža umrlo. Preostale je ta načrt ‚omehčal’ in župniki so jim izposlovali odpust, seveda če se bodo ‚prostovoljno’ vključili v prav za to oblikovano MVAC. Kdor še ni bil dovolj mehak, je ostal v rabski mučilnici še devet mesecev, do italijanske kapitulacije. Med njimi sem bil tudi sam. Potem je nad menoj obvisela grožnja - nemško taborišče ali domobranci. In sem bil domobranec, potem policist, ubogal sem nemške ukaze in se nikoli nisem slepil, da s tem ‚služim bogu in slovenskemu narodu’. Spravo bi zdaj radi dosegli s pljuvanjem po voditeljih upora, ki ga priznava ves svet. Ne pljunejo pa na voditelje kolaboracije, ki jo je prav ta svet enotno in odločno obsodil. Toda laž ima kratke noge in politiki, ki segajo po tako nečednih sredstvih, ne bodo dolge sape."

Umivanje grehov

Za Nedeljca se je spovedal tudi pokojni kipar in alpinist Marjan Keršič Belač. Mož je služil v policiji in je bil priča izdajalskih zverinstev: "Po nalogu Nemcev, ki se jim je zagnusilo domobransko početje, sem z lastnimi rokami, brez rokavic ali vsaj razkužila, izkopal 62 grozljivo pobitih, med njimi svojo teto. Vse govoričenje o prostovoljnem ustanavljanju postojank za borbo proti komunizmu je podlo. Prostovoljno so okupatorju služili le redki pokvarjenci. Za po nedolžnem zapeljane ali pod silo mobilizirane, no, za vse Slovence je velika sramota, da jih nekateri dandanes razglašajo za prostovoljne okupatorjeve pomagače. Še sedaj te zaslepljene nesrečnike zlorabljajo politični povzpetniki, ko nabirajo točke zase, za svoje bedne stranke ali za Cerkev. Skrajno ostudno je prave krivce za kolaboracijo kar povprek enačiti z žrtvami njihovih laži ali groženj. Zaradi njih, še dandanes glasnih in oholih, se Slovenci vedno bolj sovražimo. V naših spopadih umivajo svoje grehe! Sem kipar realist, privrženec čiste resnice. Moji kipi so čisti in jasni. In takšna je tudi moja resnica o tem žalostnem obdobju slovenske zgodovine, ki se zaradi slabe vesti ali otipljivih interesov zdraharjev vleče še naprej!"

Anton Puh je domobrancem služil "kot suženj, saj so imeli za talce vse moje družinske člane. Vsakomur, kdor bi zapustil njihove vrste, so grozili z maščevanjem nad bližnjimi. In dobro smo videli, kako grozljivo so obračunavali s partizanskimi družinami. Leta 1945 sem se znašel v Meničaninovem bataljonu, a sem pred skupnim pobegom na Koroško še lahko ušel domov in dočakal svobodo. Kvizlinške enote so lahko polnili le z umazanimi sredstvi prisile. Tudi s prižnic! Krivdo za te drame nosijo tisti, ki so mobilizirali na silo ali z lažmi, in tisti, ki so to kolaboracijo ukazovali, čeprav so sami vedeli, kakšen zločin proti lastnemu narodu zganjajo. In da bo zanj moral nekdo tudi odgovarjati! Žal so mnogi nedolžni."

Partizane utopiti v krvi!

Med vojno je Antonu sorodnik, tudi domobranec, zaupal srhljiv načrt njihovega vodstva:

"‚Če zmagamo, bomo vse, kar je partizanskega, utopili v krvi, če pa zmagajo oni, bodo storili enako.’ Naš kurat je ukazal partizane zatreti do zadnje koreninice! Šlo je torej za zavestno početje. Srečujem mnoge bivše domobrance in vsi se strinjamo, da je bilo naše služenje Nemcem sramotno dejanje. Kolaboracijo lahko opravičuje le tisti, ki je moralno prešibek, da bi priznal svojo zmoto. Ali pa po vojni rojen politik, ki iz te sramote nabira svoje bedne politične točke!"

Anton je prebral naš feljton o ustaših, knjigo Kar sem živel, ki jo je napisal zet in tajnik generala Rupnika Stanko Kociper, in spet je bil zgrožen "nad lažmi in zmerjanjem":

"Avtor gladko zataji, da je šel škof Gregorij Rožman med prvimi pokleknit pred fašistične okupatorje, čeprav je bil prvi poklican, da varuje svoje ovce pred volkovi. Osnovno pravilo krščanske vzgoje uči strpnost, ljubezen celo do sovražnikov, Kociper, ki se ima za dobrega kristjana, pa prav nemarno zmerja: ‚Prihuljeni, zahrbtni, sadistični, neotesani obrazi s patološkimi in zločinskimi izrazi, kar razodeva slehernega komunista, cinične, zločinske pokveke in kretene...’

Kot Kociper sem bil tudi sam premeščen v taborišče v Padovi. On je prišel iz Gonarsa, jaz z Raba. Moti se, če misli, da tudi v Padovi OF, zanj seveda komunisti, ni imela organizacije. Njen član nam je ob večerih bral poročila s fronte, imel je italijanski časopis Coriere della sera, v njem pa v slovenščini napisana poročila o prodoru Rdeče armade proti Berlinu in napredovanju zaveznikov po italijanskem škornju."

Italijani Nemcem, Nemci domobrancem

OF v Padovi, lepo. Kaj pa cerkveni?

"Ti so imeli v taborišču močen, a klavrn vpliv. Škof Rožman oziroma njegov pater sta Italijane nagovorila, da so nas stražili še po 8. septembru 1943, ko so sicer že položili orožje. Tako so nas zadržali vse do 20. septembra, da so prišli Nemci, katerim so nas izročili. Škofa Rožman in Stepinac sta dosegla, da so Nemci vlak z nami iz Innsbrucka usmerili mimo Dunaja najprej v Zagreb. Tam so ustaši lahko mobilizirali vse svoje Hrvate. Vlak je šel nato v Ljubljano, kjer so Slovence pričakali in mobilizirali domobranci. Kdor ni stopil med ustaše ali domobrance, je nadaljeval pot spet v Nemčijo, naravnost v Dachau. To se je zgodilo mojemu sotrpinu Marnu, sinu ljubljanskega gostilničarja.

Fantje k domobrancem zagotovo niso šli iz prepričanja! Vsi v italijanskih taboriščih so bili sestradani, otopeli, šli so za hrano in denarjem. Tega so se, ko so prišli k sebi, večinoma zelo sramovali. Zavedali smo se, da smo povsem odvisni od nemške komande, od njene dobre ali slabe volje. Nemci so dajali hrano, obleko, orožje, plačo. Stanko Kociper jih je očitno oboževal, sicer bi ne napisal, da je požrtvovalnega tovarištva zmožen samo Nemec!"

Pa bi domobranci le radi bili nekakšna slovenska vojska?

"Kakšna vojska neki! Ko nam je jeseni leta 1944 v Višnji Gori govoril komandant Meničanin, je poudaril, da domobranci nismo vojska v pravem smislu, da smo pač pomožne čete SS oddelkov, nekakšni policaji, ki preganjajo kriminalce in tolovaje.

Bil sem z njimi, spoznal sem jih in vem, da bi bili povojni poboji še hujši, če bi zmagala domobranska stran. Kurat s pištolo za pasom nam je zabičal, da bo treba po vojni partizane iztrebiti do zadnjih korenin, tudi če bo moral kdo ubiti lastnega brata, očeta, sina."