Simptomi motnje so kategorizirani v več različnih skupin, ki se kažejo kot povečana impulzivnost, nesposobnost za daljše usmerjene miselne aktivnosti, težave pri osredinjanju na eno dejavnost in neustavljiv nemir. Prof. dr. Tomori nadaljuje: »Gre za zelo aktivno vedenje, ki pa ni organizirano. Otrok s to motnjo začne veliko stvari, ki jih ne dokonča, in ves čas posega v prostor, lahko tudi na nehote razdiralen način.« Prav nemir in nenehna aktivnost sta najbolj značilni obliki vedenja, ki pa se največkrat kombinira z motnjami pozornosti in osredinjanjem misli. »V tem primeru ne gre za vezano pozornost. Otrok skače z ene teme na drugo. Je prostodušen in ne pozna strahu, zato se tudi ne zna vesti samozaščitniško in se lahko spravlja v različne nevarnosti: steče čez cesto, ne da bi pogledal levo in desno, ali spleza nekam, od koder se težko spusti na tla. Ne predvideva posledic svojega vedenja. Pri veliko otrocih s to motnjo opažamo tudi močna nihanja storilnosti. Zgodi se, da pride dan, ko gre otroku vse odlično od rok in da hitro konča neko nalogo, so pa tudi dnevi, ko je popolnoma nezbran in njegove aktivnosti niso usklajene.«

Otroci z veliko talenti
»Gre za nevrofiziološko motnjo, torej za motnjo v delovanju možganov. Zaradi te motnje otrok težko izpolnjuje svoje razvojne naloge.« Martina Tomori še posebej poudari, da se ti otroci po svoji bistrosti ne razlikujejo od vrstnikov, vendar zaradi vedenjskih značilnosti svoje nadarjenosti in intelektualnih sposobnosti ne morejo izkazati tako učinkovito, kot bi jih njihovi vrstniki. Motnja se najpogosteje pokaže med šolanjem. Vzrok gre iskati v tem, da se šele v šoli pojavijo prve večje potrebe po prilagajanju. Če je hiperkinetična motnja intenzivna, pa se opazi že v predšolskem obdobju. »Takemu otroku je treba pomagati in ga usmeriti v razgibane in zanj privlačne dejavnosti. Telesne aktivnosti ga namreč sprostijo. Ker je vitalen in poln energije, je rad v nenehni akciji. Tako se v njem ne nabira napetost in lažje se ga usmeri v dejavnosti, ki so za njegov razvoj pomembne,« svetuje prof. dr. Martina Tomori.

Kompleksen splet pomoči
Pomoč otroku s to motnjo mora biti vsestranska. Pomembna sta primeren odnos ter razumevanje staršev, šole in njegovega celotnega okolja. Družina lahko s strpnostjo in z usmerjanjem v aktivnosti naredi največ. Pomembno pa je tudi ustrezno in na vzpodbuden način izraženo zastavljanje smiselnih meja otroku. Tudi v šolskem sistemu je treba delovati na poseben, pedagoško usmerjen način. »Otroku se pripravi krajše in čisto konkretne naloge, vzdržuje se njegovo pozornost s stvarmi, ki se mu zdijo zanimive, in omogoča se mu sprostitvene ventile. Zelo pomembno je, da se otroku pomaga izkazovati njegove pozitivne zmožnosti in nadarjenosti. To pa zato, ker je ena največjih pasti pri tej obliki motnje prav negativna samopodoba. Ker je otrok moteč, drugačen, nemiren in zato lahko naporen, dobiva iz okolja negativne informacije o sebi in lahko zato razvije slabo samopodobo. Stalno dobiva odziv, da je z njim nekaj narobe. Vsak otrok je zelo občutljiv na to, kaj mu okolje sporoča o njem samem. Če mu okolje govori, da je problematičen, to vključi v svojo predstavo o sebi, mučna in neugodna občutja pa začne sproščati na destruktivne načine. Zaradi pomanjkanja samospoštovanja in nizke samopodobe se lahko hkrati razvijejo še druge vedenjske motnje, ki so večkrat bistveno hujše od primarne hiperkinetične. In ravno zato je tako pomembno, da družina in šola ter zdravstvo sodelujejo z roko v roki. Staršem je treba dati prave usmeritve in jih povezati s šolo,« nadaljuje Tomorijeva. »Ob vzgojnih in pedagoških pristopih je pri veliko teh otrocih treba uvesti tudi ustrezno zdravilo. Primerno ravnanje in zdravljenje motnje lahko otroku zagotovi zdrav potek odraščanja in oblikovanja osebnosti,« še doda.

Kdaj vključiti otroškega psihiatra
»Če je motnja tako močno izražena, da vzgojni in pedagoški pristopi ne pomagajo olajšati simptomov, otrok potrebuje pomoč otroškega psihiatra. Ta skupaj s kliničnim psihologom, pedagogom in s socialnim delavcem oceni otrokove težave in svetuje, kako ravnati z njim. Če je treba, otroku predpiše tudi zdravila,« pove prof. dr. Tomorijeva. »Pred uporabo zdravila je treba opraviti natančno in poglobljeno diagnostiko. Zdravila, ki lajšajo simptome hiperkinetične motnje, so izjemno poglobljeno raziskana in če so predpisana na strokovno ustrezen način, otroku ne škodujejo. Njihov učinek otroški psihiatri pozorno spremljajo ves čas obravnave. Zdravilo otroku s to motnjo pomembno olajša razvijanje njegovih sposobnosti in posledično lajša interakcijo z okoljem. Tudi razvoja odvisnosti od zdravil se ni treba bati, saj je dokazano, da nezdravljeni hiperkinetični otroci zaradi impulzivnosti in nakopičenih napetosti pogosto v obdobju adolescence segajo po drogah. Pri otrocih, zdravljenih z zdravili, pa je to tveganje v adolescenci dokazano veliko manjše.«

Ustvarjajte ljubeče okolje
»Ker starši o zdravilih niso dovolj poučeni, jim ne zaupajo in se bojijo njihove mogoče škodljivosti. Otroka s hiperaktivnostno motnjo nikoli ne smemo zdraviti le z zdravili. Medikacija mora biti vključena v vse druge oblike pomoči. Otrok potrebuje ob sebi stabilne, strpne in tudi čim bolj domiselne odrasle. Le takšni ga znajo ustrezno spodbujati in mu odpirajo zmožnosti za vedenja, ki mu pomagajo obvladovati to motnjo,« meni prof. dr. Tomori. »Za nekatere starše je to težko, še posebno če so sami preobremenjeni z različnimi težavami in jih otrokove posebne potrebe še dodatno utrujajo ali pa če imajo tudi starši sami težave z obvladovanjem svojih impulzov. Večji del motenj te vrste se z razvojem otroka ali ustreznim ravnanjem omili, lahko pa ostanejo simptomi hiperkinetične motnje prisotni še v poznejših življenjskih obdobjih. Največkrat pri odraslih, ki so kot otroci imeli hiperkinetično motnjo, ostaja motnja pozornosti. Težave pri usmerjanju miselnih procesov in drugih dejavnostih se lahko kažejo kot opuščanje delovnih in vsakodnevnih zadolžitev, povečana konfliktnost v medosebnih odnosih, nezanesljivost, neproduktivnost, nepredvidljivost ter kot nezrelost v prevzemanju odraslih nalog in dejavnosti,« opaža prof. dr. Martina Tomori.

Tjaši Artnik Knibbe