Kot je dejala Hribarjeva, je grobišča treba sondirati oz. prekopati brez oči javnosti, zavzema se tudi za ureditev doslej odkritih povojnih grobišč. Zavrgla pa je trditev mariborskega nadškofa koadjutorja in apostolskega administratorja celjske škofije Antona Stresa, ki je na spravni maši konec marca letos v Laškem povedal, da je slovenski narod še danes verjetno najbolj razdvojen narod v Evropi.

Po mnenju Hribarjeve ne živimo v "zlati dobi", da bi kar naprej razkopavali. Prepričana je, da sprava nikakor ne zadeva le vojne in povojne poboje. Zanjo ima sprava tri valence, in sicer sprava z naravo, sprava ljudi med seboj, kar ne pomeni, da bi vsi morali o neki zadevi imeti enako mišljenje, in sprava samega s seboj.

Za Hribarjevo imajo pravico v Sloveniji živeti tako nekdanji partizani, kot tudi nekdanji domobranci. "Brez demokracije ne bo sprave, saj je sprava enakovrednost vseh ljudi. Če ni pripravljenosti na sožitje različnih ljudi, potem ne pomaga niti demokracija," je dejala Hribarjeva.

Podprla je idejo, da bi na gradu Rajhenburg nad Sevnico predstavili zgodbo o ukradenih otrocih in otrocih s Petrička pri Celju. Hribarjeva pravi, da je prav, da se stvari postavijo in se uravnotežijo. Zanjo namreč zgodovina ni enoplastna, temveč živa in različnih barv. Pri tem pa je opozorila, da se s to predstavitvijo morajo ukvarjati strokovnjaki, ki so moralno in čustveno uravnoteženi.

"Treba je pomesti pred svojim pragom, to velja tako za levico kot tudi za desnico. Dokler pljuvamo drug čez drugega, ne bomo prišli daleč," meni Hribarjeva.

Glede odnosov s Hrvaško je povedala, da je osnovni problem v hrvaškem imperializmu in neodločnosti slovenske politike. Po oceni Hribarjeve ima Slovenija do Hrvaške le en greh, in sicer je to Trdinov vrh, ki ga je Slovenija zasedla, čeprav je hrvaški. Na vseh drugih točkah pa je po njenem mnenju Hrvaška šla čez in Sloveniji ne dovoli dostopa do odprtega morja.

Hribarjeva je izrazila upanje, da se zdajšnja bolj odločna politika Slovenije do Hrvaške ne bo sesedla in da bo slovenski politični vrh prenesel vse pritiske. "Imamo pravico, da vztrajamo na mediaciji, ne pa da nas Hrvati peljejo v Haag. Če se bo meja določila po sredini Piranskega zaliva, ne bomo imeli dostop do odprtega morja. Zato moramo vztrajati na pravičnosti,"je opozorila Hribarjeva.

Spomnila je tudi, da je Slovenija po koncu druge svetovne vojne veliko ozemlja izgubila v korist takratne Jugoslavije oz. so ta ozemlja pripadla Hrvaški. Zato je prepričana, da Slovenija ima pravico dostopa do odprtega morja.

Na vprašanje, kaj meni o vladnih ukrepih za omilitev posledic finančne in gospodarske krize, je Hribarjeva dejala, da prihajajo težki časi, zato je treba dati poudarek solidarnosti. Zavzema se tudi za identifikacijo "konj, ki vlečejo ekonomski voz, saj nas prav ti konji lahko potegnejo ven iz krize".

Po mnenju Hribarjeve treba je tudi še bolj poprijeti za delo in bolj uspešno črpati evropska sredstva.

Pojasnila je, da je od začetka nasprotovala uvedbi ženskih kvot na volitvah, "saj ženske, niso medvedke, ki jih je treba zaščititi." Ko je ugotovila, da ženske v politiko zares težko pridejo, pa je svoje mnenje spremenila in poudarila, "da ženske itak niso izvoljene, ampak so samo na volilnih listah." Opozorila je, da ženske morajo "vzeti stvari v svoje roke in ne smejo pristati na drugorazrednost v slovenski družbi."

Hribarjeva se je spomnila tudi svojih političnih začetkov in kot je dejala, je to odločitev o vstopu v politiko najprej sama sprejela, potem pa svojemu soprogu to odločitev posredovala kot predlog, ki ga je on tudi podprl.