Olimpija 39:56?! Kaj reči? Rezultat pove vse. Dve v slovenskih razmerah morda najbolj sloviti in tradicionalni ekipi, Slovan in Olimpija, stara ljubljanska mestna tekmeca, sta v štirih četrtinah, torej v 40 minutah čiste igre minulega ligaškega srečanja pred nekaj dnevi, uspela koš zadeti enajstkrat oziroma štirinajstkrat. Skupaj torej 25 družno zadetih metov.
Sploh fascinantna je statistika za tri točke. Medtem ko so Slovanovci v enaindvajsetih poskusih izza črte za tri točke zadeli vsega dvakrat, pri čemer je blestel legendarni S. Dončič z enim zadetkom v sedmih poskusih, je Olimpija v devetnajstih poskusih zadela štiri mete. Junaka iz njenih vrst sta takisto pregovorna ostrostrelca, torej J. Hukić, ki je žogo na Slovanu nametaval enako neuspešno kot Dončič, torej 7-1, ter S. Ožbolt, ki je za tri točke v osmih poskusih zadel dvakrat. Strokovnjaško tolažilno bi temu morda lahko kdo rekel šutersko slab dan, ne dvomim pa, da bi se našel tudi kdo, ki bi navrgel, da ni šlo toliko za lepoto igre kot za taktiko in strategijo, vendar pa mi laiki tega pač ne razumemo in ne znamo ceniti.
Ostajam pri svoji laični poziciji in kot tak bi to tekmo označil kot najslabši možen TV program, pa sem videl že marsikaj, vključno s koncertom citrarke Tanje Zajc Zupan pred kakima dvema letoma, na katerem je nek otrok v popestritev dogajanja na neko razpeto vrv pripenjal nogavice. Oprostite, gospoda profi basketaši, ampak res imam več od tega, če gledam Urško in Aleša Čepina, kajti ne glede na to, da sem izpričani navijač Slovana, tega dolgočasja, tega nabijanja v raketi, te brezidejnosti, brezvoljnosti in česa "brez" še vse ne nisem prenesel, pri čemer velja vzeti v obzir, da za Slovana vseeno igra neke vrste golobradi otroški vrtec, kar pa spet ni opravičilo. Dražen jih je imel vsega 17, ko je vrtel kompletno ligo, Manchester United, če mi v tej razpravici o tem, kaj je in kaj ni staro, dovolite še malce skoka na nogomet, pa je v nedeljo prav tako rešil sedemnajstletnik.