»Sama izkoristim prav vsako priložnost, da prijatelje in znance ter ljudi, ki jih spoznam na novo, vprašam za delo. Nisem človek, ki bi obupoval. Dobro vem, da je to le prehodno obdobje in da bom enkrat dobila službo. Vsaka zadeva ima svoj začetek in konec, tudi čas brezposelnosti ima svoj konec.«

Strah hromi, je neproduktiven
Slađani šteje v prid to, da ni izgubila optimizma in da trdno ostaja na realnih tleh z zavedanjem, da si mora nadaljnjo pot izbrati in tudi utreti sama. Obdobje zmanjšane gospodarske rasti oziroma kriza, za katero se zdi, da je prežela že vse pore našega življenja, pri ljudeh, četudi jim ne grozi izguba službe, vzbuja različne, predvsem negativne občutke. To so, je poudarila Barbara Petančič, psihologinja svetovalka iz zaposlovalne agencije Adecco, negotovost, izgubljenost, napetost, zaskrbljenost, v ozadju pa so strah, jeza in žalost. Strah kot odziv na ogroženo varnost, jeza kot odziv na oviro in žalost kot odziv na izgubo. »V zelo splošnem smislu se ta čustva odrazijo navzven kot beg, boj in jok, v konkretnem nekonstruktivnem smislu kot na primer povečana prepirljivost, opravljanje, črnogledost, pesimizem, depresivnost, zmanjšana splošna storilnost, očrnitev drugih pa tudi kot žaljenje, nesramnost, apatičnost, verbalna grobost, razdražljivost, pretirana občutljivost za kritiko, padec samozavesti. Kakor so te oblike vedenja popolnoma logična človeška reakcija na grožnjo izgube osnovne varnosti, so hkrati tudi najmanj produktivne,« je opozorila Barbara Petančič.

Kriza je čas za nove cilje
»Ko si že do vratu v blatu, ne sklanjaj glave,« se ji je z mnenjem, da je treba v življenju zelo pogumno naprej, saj s prepuščanjem napetostim in prepirljivosti delamo predvsem sami sebi zelo slabo uslugo, pridružil Milan Krajnc Pavlica, osebni svetovalec. »Ko se človek znajde v krizi, je čas, da temeljito spozna samega sebe in si postavi nove cilje. Podobno je tudi s podjetjem. Tista, ki še nimajo izgube, naj opravijo temeljit pregled in ugotovijo, kje so, ter na vseh ravneh uskladijo strategijo. Podjetja, ki pa že imajo izgubo, naj analizirajo stanje in si postavijo nove cilje, se še bolj specializirajo v trenutno perspektivne gospodarske veje. Pri analizi poslovanja je treba pogledati vse procese v podjetju in šele potem sprejemati odločitve. Že nepremišljen odpust deset ljudi lahko povzroči propad celotnega podjetja, samo nekaj manjših sprememb pa lahko podjetje tudi reši,« je dejal Krajnc Pavlica, ki je prepričan, da podjetniki krize ne bi smeli čutiti. »Podjetniki so kot lovci, ki gredo vsak dan na lov, družina pa je, kar so ulovili. Podjetniki so najaktivnejši del družbe in se ves čas prilagajajo, inovirajo, se razvijajo, pa če je kriza ali ne,« je dodal Milan Krajnc Pavlica, ki je prepričan, da je ključnega pomena vlagati v znanje, ki je podjetnikov glavni kapital. In prav kriza bo pokazala, kdo je pravi podjetnik in hkrati trdna osebnost.

Družina in prijatelji so ogledalo našega početja
Težki časi povečajo tudi napetosti v družini. Skrbi, ali nam bo uspelo preživeti družino tudi ob zmanjšanih prihodkih in še naprej visokih cenah, povzročajo prepire, nesoglasja, znašanje jeze, očitanja, prelaganje odgovornosti in krivde, zatekanje v razvade... Tega se je treba zavedati in se zavestno lotiti preprečevanja problemov, pri čemer je ključnega pomena temeljit pogovor.
»Premočan strah nas fizično ali psihično ohromi, zmanjša sposobnost racionalnega presojanja in poveča subjektivnost mišljenja. V takšnih primerih nam lahko prijatelji, sodelavci in družinski člani služijo kot ogledalo, odrazijo neprimerno moč strahu in nas opozorijo na objektivne možnosti. Zato je treba ohraniti pogoste socialne stike, stalno aktivno komunikacijo in dobre medosebne odnose, iskati družbo ljudi, ki znajo razmišljati realno in hkrati pozitivno,« je povedala Barbara Petančič in poudarila, da ni prav nič narobe, če se zatečemo po profesionalno pomoč h kadrovskemu, poklicnemu svetovalcu.
Strokovnjaki opozarjajo, da bi morali imeti posamezniki bolj razvit podjetniški duh in predvsem zavedanje, da smo sami odgovorni za svoje življenje. Tako bi se ljudje trajno izobraževali, iskali službe na različnih področjih, ne le v enem poklicu. Zakaj je v posamezniku tako razvit strah pred spremembami, zakaj ni to veselje do novih izzivov, kar kriza tudi je – izziv?

Spremembe pomenijo tveganje
»Zato, ker se ljudje upiramo spremembam,« je dejala Barbara Petančič. »Po hierarhiji osnovnih psiholoških sprememb je ena temeljnih potreb potreba po varnosti in stabilnosti, vsaka sprememba pa nam zamaje občutek stabilnosti in predstavlja grožnjo varnosti. Nič in nihče nam namreč ne more stoodstotno zagotavljati, da bo sprememba uspela. Ljudje pa iščemo zagotovila in če jih ne moremo dobiti, raje ostajamo pri starem.«
Zaradi sprememb moramo sprejeti nove vzorce vedenja, novo znanje, nove veščine, kar od posameznika zahteva mobiliziranje notranje energije, volje in odločnosti. Malodušje, črnogledost, pesimizem, agresivnost, ljubosumje... samo omajejo voljo za konstruktivno odzivanje na spremembe. »Poleg tega veliko vlogo pri sprejemanju novih izzivov in sprememb predstavlja ocena tveganja. V teh časih je ocena tveganja zelo visoka, zato kriza pri večini ni obravnavana kot izziv,« meni Barbara Petančič.
Dejstvo je, da odgovornosti za reševanje naših problemov ne smemo prelagati na druge. Kako torej ravnati? »Pomembno je, da znamo preklopiti svoj način razmišljanja: s 'propadel sem, jaz sem zguba, nesposobnež...' na 'nekaj novega sem se naučil, imam nove priložnosti...',« je razložila Barbara Petančič. »Zdaj mi lahko kdo reče, da je to lažje govoriti, kot pa narediti. A govorim iz lastnih izkušenj in vem, da je to mogoče narediti. Ukvarjati se z vzroki za propad posla ali izgubo službe je smiselno le zaradi analize in odpravljanja napak, da jih v prihodnje ne bomo ponavljali. To bi moral narediti vsakdo vsake toliko časa, ne glede na to, ali je brezposeln, pred izgubo službe ali pa varno na svojem delovnem mestu,« meni Barbara Petančič, pri čemer ji Krajnc Pavlica pritrjuje in opozarja na pomen »revizije« našega življenja.

Udobje utečenega ali mlaka, ki smrdi
»Če dolgo časa živimo udobno življenje, se sicer počutimo dobro, pa vendar vemo, da ni vse v redu, ker se ne razvijamo in ne premikamo, kar pomeni, da se sčasoma znajdemo v osebnostni krizi. Stanje je podobno mlaki, ki je sicer topla, vendar pa iz dneva v dan bolj smrdi.«
Če se ukvarjamo z mislimi, kako se nam je zgodila krivica, si ne delamo nobene usluge za prihodnost, kvečjemu nasprotno. In ker smo ljudje ponavadi močnejši, kot si sploh mislimo, opravimo s strahom in pozitivno energijo usmerimo v življenje ta hip, v življenje tukaj in zdaj, brez odlaganja! Že stari Rimljani so govorili: Carpe diem! (Uživaj dan!) Zatorej reševanja težav ne odlagajmo, pač pa se ga čim hitreje lotimo. Vendar ne brez temeljite analize, pogleda od zgoraj, ki pa je lahko jasen, odločitev pa preudarna le, če se znebimo zaskrbljenosti, ki nam uničuje sposobnost miselne zbranosti.

Soočenje z »najhujšim, kar se lahko zgodi« prinaša olajšanje
Dale Carnegie je to zelo podrobno opisal v knjigi How to Stop Worrying and Start Living (Kako premagaš zaskrbljenost in začneš živeti). »Najprej pošteno razčlenite svoj položaj, zberite torej vsa dejstva in predvidite najhujše posledice. V mislih sprejmite posledice in energijo usmerite v prizadevanja, da preprečite najhujše, čeprav ste prav te posledice v duhu že sprejeli.« Kako zelo pomembno je prav to, je opozoril tudi Lin Jutang v knjigi Pomembnost bivanja. »Resnični dušni mir dosežemo, ko se sprijaznimo z najhujšim. Psihološko gledano to namreč pomeni sprostitev energije.«
Zakaj? Enostavno: ko smo se sprijaznili z najhujšim, namreč nimamo več česa izgubiti. Kar pomeni, da lahko samo pridobimo! »Če se človek posveti nepristranskemu zbiranju dejstev, mu zaskrbljenost izzveni v luči spoznanja,« pravi Carnegie. Zelo pomembno je, da si torej ne dovolimo, da nas zaskrbljenost razjeda dalj časa, saj se posledice skrbi lahko zelo hitro odražajo na našem zdravju.
Ko smo torej zbrali vsaj potrebna dejstva (S kakšnim problemom imam opraviti in kako je nastal?) in jih analizirali (Katere so možnosti, da ga rešim?), sprejmemo najprimernejši sklep (Za katero možnost se bom odločil?) in ga takoj začnemo uresničevati. Še tako dober sklep brez akcije nam nič ne pomaga! Ne predajajmo se pomislekom, zaskrbljenosti ali razmišljanju, da bi sklep preklicali. Izgubljanje v nezaupanju vase rojeva namreč samo nove dvome. Ko imamo torej sklep, si izdelajmo še natančno časovnico, kar pomeni, da določimo čas, kdaj se bomo česa lotili oziroma kdaj bomo kaj opravili.
Da pa bomo pri analizi stanja lahko čim bolj zbrano razmišljali, je pomembno, da si vse ugotovitve zapišemo, saj jih bomo tako tudi laže razčlenili. Nikakor pa ne sprejemajmo sklepov brez predhodno čim bolj nepristransko zbranih dejstev.

Družite se s pozitivnimi ljudmi
Barbara Petančič priporoča, da se družimo z ljudmi, ki razmišljajo in delujejo pozitivno, ter se izogibamo negativcev, čeprav smo še tako prepričani, da jih lahko »spreobrnemo«. »Prepričanja so namreč ena najmočnejših gonilnih sil, ki usmerja človekovo vedenje in oblikuje izide tega vedenja. Moč prepričanj je ogromna. Pozitivna misel predvideva uspeh, zadovoljstvo, zdravje, blagostanje..., na kratko: 'Kar glava pričakuje, to glava najde.' Negativne misli pa nas omejujejo pri doseganju ciljev. Pozitiven način razmišljanja je v današnjih razmerah resnično težko vzdrževati in ravno zato si ne smemo dovoliti, da nas črnogledost drugih potegne za seboj,« je povedala psihologinja Barbara Petančič, medtem ko je Milan Krajnc Pavlica opozoril, naj se nikar ne ravnamo po množicah, pač pa si začrtamo jasne lastne cilje in jim poskušamo slediti po čim bolj ravni črti.

Če ste izgubili službo, ne stojte križem rok
Barbara Petančič, psihologinja svetovalka, svetuje: »Že vnaprej se pozanimajte o vseh 'tehničnih' zadevah, ki spremljajo izgubo službe, na primer: kje, kako in kdaj si lahko uredite začasno zdravstveno zavarovanje, kaj potrebujete za pridobitev pravic iz naslova brezposelnosti, kolikšno nadomestilo vam pripada, katere dokumente in obrazce potrebujete.«

Nove možnosti zaposlitve boste veliko laže prepoznali, če boste najprej preučili samega sebe.
- Napišite si želje in cilje, ki jih imate;
- razmislite o lastnih sposobnostih, znanju, prednostih in pomanjkljivostih;
- prikličite si v spomin, kaj vse ste v življenju že počeli, kdaj in kje ste se počutili uspešne in ali bi to lahko počeli tudi za denar;
- temeljito pretehtajte možnosti na trgu dela, sledite zaposlitvenim oglasom že zdaj;
- razmislite, v katerih podjetjih bi bili radi zaposleni in v katerih ne;
- pojdite na razgovor v podjetje, ki išče nove zaposlene, čeprav se morda v njem ne vidite, saj boste v razgovoru dobili več izkušenj z različnimi vrstami vprašanj in ljudi;
- posledično boste iz pogovora v pogovor bolj samozavestni in suvereni, s čimer si boste povečali možnosti za zaposlitev;
- preučite, katero znanje imate in katerega vam primanjkuje oziroma bi vam koristilo;
- preučite ponudbo izobraževanj in usposabljanj.