Ko sem si pred dnevi v Pionirskem domu ogledoval filme naših učencev in dijakov, prijavljene na filmskem festivalu osnovnih in srednjih šol ZOOM, se mi je namreč resnično zazdelo, da je Krško svetovljanska metropola, Ljubljana, Maribor, Celje, Koper in vsa druga naša mesta pa tehnološko zakrknjeni zaselki nekje na robu informacijske civilizacije. Med prijavljenimi izdelki se je pač filmov iz Krškega in njegove bližnje okolice kar trlo, filme iz vseh naših mest skupaj pa je bilo mogoče prešteti na prste ene same roke.

Da je osemtisočglavo Krško v zadnjih letih postalo meka mladega filma, nekakšen slovenski Kršolivud, je seveda zaslužno Društvo zaveznikov mehkega pristanka oziroma njegova podsekcija Luksuz produkcija, ki je od leta 1997 naprej producirala že več kot tristo dokumentarnih, igranih, eksperimentalnih in animiranih filmov ter organizirala številne filmske delavnice za mlade. Ime je tej produkciji podarilo ravno zavedanje, da je snemanje filmov pri nas en velik luksuz in zaradi njenega delovanja je odraščanje v Krškem zadnjih deset in več let filmski luksuz za mnoge mladostnike, ki bi se radi ukvarjali s filmom. Luksuz predvsem zato, ker drugod te možnosti preprosto ni. Slovenija je namreč, ko govorimo o filmu, dežela večnih naključij.

Pravzaprav je čudežno, kaj lahko skupina posameznikov naredi s svojo vztrajnostjo, voljo in energijo, ter naravnost osupljivo, kolikšen filmski potencial je uspelo Društvu zaveznikov mehkega pristanka doslej iztisniti iz svojega mesta. A širše gledano je, milo rečeno, nedopustno, da sta razvoj in širjenje filmske kulture ter z njima povezana filmska vzgoja prepuščeni kakršnemu koli naključju in dobri volj zanesenjakov. Višji cilj bi zato moral biti, da pripeljemo Luksuz produkcijo v vsako slovensko vas in da vsem otrokom omogočimo luksuz, imenovan film.

Naj vam razkrijem skrb zbujajoč podatek, da je na tretji festival ZOOM prispelo letos le dvaindvajset srednješolskih filmov (in dvainšestdeset osnovnošolskih), od katerih jih kar polovica nosi pečat Luksuz produkcije. Naši srednješolci so torej zunaj Krškega v preteklih dvanajstih mesecih posneli zgolj kakih deset kratkih filmov. In, da ne bo pomote, govorimo o srednješolcih, ki neprestano nekaj snemajo s svojimi kamerami, fotoaparati in mobiteli ter imajo doma na voljo vso potrebno računalniško opremo za obdelavo svojih posnetkov. A iz nepregledne poplave podob, ki se vsakodnevno kopičijo na njihovih spominskih karticah, ne nastajajo filmi. Ne nastajajo jasno izoblikovana vizualna sporočila. Svoje snemalne naprave mladi pač ne zmorejo uporabljati kot pisala, s katerimi je mogoče spisati vse, od žaljivke na steno šolskega stranišča in telefonske številke lepe neznanke pa vse do Božanske komedije. Naši srednješolci se, nasprotno, sami naučijo brati in pisati črke filmske abecede, a le s težavo tvorijo stavke, kaj šele, da bi bili sposobni spisati domišljijski spis.

Moram priznati, da je zabavno opazovati vse tiste babice in dedke, ki se neskončno navdušujejo nad tem, kako dobro znajo njihovi vnuki naštimati TV-programe na njihovem novem LCD-ju, kako na slepo obvladajo menije v svojem hi-tech telefonu in kako v nekaj sekundah ponastavijo elektronsko uro na babičini novi pečici. "Te nove generacije so takooooo nadarjene," govorijo ponosni stari starši svojim sosedam. "Za nas je še daljinec prezahteven, oni pa imajo vse v malem prstu," jim razložijo. "Res so izjemni," jim prikimava soseda. "Moj vnuk je star komaj tri leta, pa že sam prižge računalnik!" doda in vsi so zadovoljni s temi hipertalentiranimi otroki, ki so vsi po vrsti pravi mali sajbergeniji.

V resnici pa so bolj kot kakšni geniji naši mulčki nekakšni sodobni nebogljenci, ki so povsem nepismeni v univerzalnem jeziku svojega časa in bolj kot ne ostajajo zaprti v svojem analognem vrtičku. Sposobni so namreč le beležiti dogajanje okoli sebe, a ne zmorejo ga razumeti, se o njem vizualno izražati in ga komentirati. Z mladimi je pač potrebno delati. Če otroku pod blazino pred spanjem položimo kamero, zjutraj iz postelje še ne bo vstal nov filmski režiser. Filmar pač ni vsak, ki rad gleda filme in zna pritisniti tipko "play" na svoji kameri, saj tudi pisatelj ni vsak pismen človek, ki rad prebira knjige.

Srednješolci na maturi vsako leto pišejo interpretativni esej, na katerega se na neki način pripravljajo od začetka šolanja. Da bi uspešno dokazali razumevanje literarnega besedila, so podvrženi intenzivnim dvanajstletnim pripravam. Zanimivo bi bilo, če bi jim nekega dne namesto literarnega besedila zavrteli film. Recimo takšno filmsko klasiko, kot je Državljan Kane Orsona Wellsa iz leta 1941. Sprašujem se namreč, koliko dijakov bi ugotovilo, katera izrazna sredstva uporablja Welles v svojem filmu, koliko bi jih razločilo flashbacke, spodnje in zgornje rakurze, različne montažne prijeme, zvočne prelive, elipse, kader sekvence s širokim poljem globinske ostrine. Zanimivo bi bilo tudi videti odzive šolske stroke na bržkone neizogibne porazne rezultate takšnega maturitetnega izpita. Bi morda takrat končno sprožili znak za splošen preplah, ali bi se še naprej pretvarjali, da je s šolskim sistemom vse v najlepšem redu?

A res, zakaj bi vas vse to moralo skrbeti? Se bo že nekje našel nekdo, ki se bo po naključju ukvarjal s filmsko vzgojo naših najmlajših. Težava je le v tem, da jutri ne bo več luksuz odraščati v Krškem, ampak morda v Divači ali Laškem, in da danes še ne morete vedeti, ali bo jutri vaš otrok ob pravem času na pravem mestu. In če ne bo, bo pač metal kladivo, izumljal elektronske naprave ali nastopal v šolski gledališki skupini, odvisno seveda od tega, kakšne vrste zanesenjakov bo zaneslo v vašo okolico. Vi se le že zdaj sprijaznite, da bo namesto vas in vašega otroka o njegovih hobijih in znanjih odločalo golo naključje.