Če na najpomembnejšem tekmovanju zime športnica doseže vrhunec ne samo svoje kariere, pač pa krono 20-letnega dela več generacij, sezoni ni kaj očitati. In to ne velja samo za ženski, pač pa tudi za moški del, saj sta Janez Marič in Klemen Bauer prav v Južni Koreji najbolj ujela tekaško in strelsko formo.

Če bi lani v tem času kdo prerokoval, da bo Janez Marič ob vsej kalvariji s poškodbo poleg dveh šestih mest (Ruhpolding, Trondheim) in desetem mestu v Južni Koreji znova med najboljšimi, bi ga dali v isti predalnik kot vedeževalca devetih zmag Petre Majdič. Enako velja za Klemna Bauerja (11. in 13. na svetovnem prvenstvu), ki še konec oktobra zaradi poškodbe ključnice na ledeniku Dachstein ni zmogel dvigniti niti puške za promocijsko fotografiranje. Vrnila sta se zaradi talenta in neizmerne želje po vrnitvi.

Uspeh Gregorinove je prišel ob pravem času - v letu, ko je slovenski biatlon izgubil tekmo svetovnega pokala na Pokljuki. Športni center se sedaj pospešeno gradi, a v prihodnji sezoni svetovnega pokala na planoti pod Viševnikom še vedno ne bo, IBU je obljubila elito za sezono 2010/11. Pokljuškim organizatorjem bodo konec januarja 2010 za uteho prve zimske veteranske športne igre s sedežem na Bledu kot nekakšna veteranska olimpijada.

Uspehi Gregorinove, Mariča in Bauerja ter preblisk štafete na prvi tekmi decembra pa so žal še za sezono ali dve zameglili drugo manj svetlo plat slovenskega biatlona. Nivo dosežkov skozi zimo je padel. Gregorinova razen na najpomembnejši tekmi ni nikoli ujela hitrega teka in točnega streljanja. Z njeno kolajno v biatlonu ne bo nobene evforije. Ihanka iz svoje zgodbe ne bo naredila šova. Ker noče biti podobna nekdanji kolegici Petri Majdič, kot je dejala. Tudi druga nekdanja vrhunska tekačica Andreja Mali z brezhibnim streljanjem ne zmore med deseterico, a je vsaj obrnila negativni trend zadnjih let. Še trener Tomaš Kos je padel v miselni vzorec, da sta biatlonki z vsakim nastopom (ob le kakšnem če) "zadovoljni".

Še naprej bodo ujeti v povprečje s prebliski, ker nihče od njih nima poguma, da začne kot Petra Majdič sam (so)urejati pogoje, da bi izkoristili svoj potencial. Toliko slabih dni s pripravo smuči, tudi zaradi nezaupanja, kot so jih med vrsticami razkrili biatlonci skozi sezono, ne bi prenesel noben šampion, ki vsaj malo stremi k popolnosti. Hkrati se tudi letos nadaljuje trend tega desetletja, da trenerji mladega vala niso vzgojili niti enega naslednika. Slovenija je zanimiva vsaj toliko, da se ponujata dva nemška biatlonca, ki pri njih ne bi nikoli prišla čez sito. In da direktor Borut Nunar kljub senzacionalnem srebru Hrvata Jakova Faka upa, da bo držala predpogodba in bo streljal za Slovenijo po Vancouvru. In še šala, ki lahko postane resničnost: slovenska moška štafeta 2013 (Dokl, Bauer, Jagr, Fak) in trener Kos.